Dne 29. juija je Delo objavilo moj prispevek kot reakcijo na bedarije, ki jih je v članku predhodnega tedna zapisal nek jugoslovenarski »poznavalec«.
Odgovor na članek “Stoletnica prvega pisnega dokumenta, ki je utemeljil slovensko državnost”
Seveda se je obenem z mojim odgovorom pojavil tekst nekega doktorja (verjetno kumrovške fakultete) s hvaljenjem Srbov in Hrvatov, češ brez njih nas ne bi bilo. Seveda sem takoj napisal odgovor in ga poslal na Delo:
Spoštovana gospa Mojca Demšar,
Prosim Vas, če lahko v naslednji Sobotni prilogi objavite mojo reakcijo na pismo dr. Milana Dolgana. Njegovo pisanje me je res prizadelo, zato Vas tudi prosim. Pisanje je krajše od 60 vrstic, čeprav bi se dalo o tem napisati kar dosti.
Pri imenu in priimku sem namenoma napisal svoje akademske nazive, če nekateri tako ljubijo naslove, naj bo. Tega sicer v glavnem ne počnem.
Vas prav lepo pozdravljam
Zmago
Strinjam se z gospodom Dolganom, ki pravi da ne smemo pozabljati in zanemarjati svoje zgodovine. Vendar pa ne morem pristati na njegove teze o stoletni zgodovini Slovencev, kakor da nas prej ni bilo. Njegovo razmišljanje ni nič drugačno od tistega, ki ga nekateri naši »osamosvojitelji« deklarirajo kot 26 let slovenske države. Oboji zgolj kažejo zaničevanje lastne zgodovine, kar seveda sloni na popolni ignoranci resničnega stanja in na prevarah in lažeh. Dolgan s svojim slavospevom in hvaležnostjo Srbom in Hrvatom, »ki so nas rešili…« pokaže poleg velike mere samozaničevanja tudi nepoznavanje zgodovine. Posebej se to kaže ob omembi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta namišljena tvorba nikoli ni imela statusa države! To si je izmislila zagrebška politika, da je od slovenskih dežel preko »Narodnog viječa« prevzela državnost in jo prenesla v Zagreb, ki je nikoli ni imel. Seveda ob izdatni pomoči Vatikana, Nemcev in predvsem slovenskih politikov, ki jih Dolgan tako hvali. To je Hrvatom lepo povedal tudi regent Aleksander Karadjordjević, ko je hrvaškega emisarja ob združitvi popravil, češ združujejo se s Srbijo zgolj slovenske dežele, ki imajo državnost, hrvaško ozemlje kot integralni del Ogrske pa je bilo zgolj vojni plen Srbije.
Tudi kralja Aleksandra ni kaj za hvalit, saj nam je takoj ob ureditvi kraljevine in razdelitvi na oblasti že odvzel del ozemlja. Ljubljanski oblasti je odvzel Žumberško in ga podaril Hrvatom. Leta 1929 ob notranji preureditvi države na banovine je mariborski oblasti vzel Prekomurje, trikotnik do sotoka Mure in Drave, ter ga podaril Savski banovini, torej Hrvatom. Seveda zopet vse z blagoslovom cerkve in slovenskih klerikalcev. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi zdaj ob arbitražni odločitvi, ko smo ponovno izgubili velik del naše zemlje.
Človeku preprosto ni mogoče razumeti nečesa tako sprevrženega. Tako zaničevanje lastne identitete, zgodovine, zgodb, vojaških zmag … Kakšne žalitev svojih prednikov, ki so stoletja in tisočletja živeli v naših deželah, se mučili, ustvarjali, branili, vztrajali, se zoperstavljali sovragom, preživeli in nekateri celo obstali.
Mag. Zmago Jelinčič Plemeniti, mr.ph.
Seveda Delo mojega odgovora ni objavilo. Verjetno je prišla prepoved iz jugoslovenarskih vrst.