ALI NAŠI GOSPODJE NIMAJO SPOMINA NITI ZA NEKAJ LET NAZAJ?
Zadeva Agrokor iz dvajsetih let 21. stoletja je popolnoma enaka zadevi Agrocomerc iz osemdesetih let 20. stoletja.
Agrokomerc naj bi bil svetel primer uspešnega kmetijsko predelovalnega podjetja iz Bosne. Vendar bi morda to tudi bilo, če se ne bi prebudil v odgovornih skupaj s takratnim jugo –lobiji, ki so dobro ime Agrocomerca uporabili v največji bančno-monetarni goljufiji v Jugoslaviji. Agrocomerc je postal glavni izdajatelj menic, ki so se sprejemale v plačilo v vsej Jugi. Veliko so služila podjetja s področja t.i. finančnega inženiringa, ki so prodajale menica za 10- do 20% udeležbo. Tako se je emitiral vzporedni denar, ki je na koncu, ko je bilo potrebno plačati dospele menice in denarja ni bilo, kar je pripeljal do zloma Agrocomerca in še mnogih drugih podjetij v takratni Jugoslaviji. Zelo mogoče je, da je ta avantura povzročila hiper inflacijo ( 10.000% na leto ali do 20 do 30% na dan). Temu je sledil ukrep takratne vlade pod predsedstvom g. Markovića iz Hrvaške, ko so dinar sanirali tako, da so tedanji vrednosti odvzeli štiri ničle. Temu je sledil še naslednji šok, in sicer vse hranilne vloge v devizah so bile spremenjene v dinarje po tečaju pred depreciacijo in nato deljene s 10.000 tako da je ostalo od teh vlog bore malo. Spomnim se, kako je moj sin jokal, ko je imel na svoji hranilni knjižici 100 DEM, na koncu mu pa sploh nič niso plačali, ker je ostalo le nekaj par novih dinarjev. Tako smo Slovenci bili ob devizne prihranke. To pišem zato, ker ne verjamem, da je bila LB ali NLB dolžna plačati hrvaškim varčevalcem v LB zneske, ki so jih po individualnih tožbah pri Evropskem sodišču za človekove pravice izborili. Nobena druga banka iz Juge ni slovenskim vlagateljem plačala niti enega zneska v devizah (primer takratna Jugobanka).
To sta pomembni zadevi v tej balkanaliji. Vendar kot vedno se naša politika ni naučila ničesar…
Agrokor – isto sranje samo drugo pakovanje.
Kako so prodajali Mercator, največji trgovinski sistem v Sloveniji in pomembni tudi v drugih delih bivše Juge, celo na Krimu so imeli svojo trgovino.
Najprej so ukinili možnost referenduma o prodaji Mercatorja, tako da so imeli deležniki iz ozadja prosto pot v pogajanjih. Temu je sledil spisek 15 žlahtnih podjetij v državni lasti (gospa Alenka Bratušek – hvala za tako neumno dejanje). Že tedaj se je dobro vedelo, da je Agrokor s Todorićem na čelu le napihnjen balon. Temu so sledila pogajanja o ceni delnic Mercatorja. Ne vem, ali so sploh upoštevali, da je bila Ljubljanska borza, ki je bila v lasti dunajske borze prodana zagrebški. Ali je kdo pomislil, da Balkan ne upošteva pravnih predpisov in iger pod mizo?
Pomeni je bila cena globoko podcenjena, kajti vsako podjetje je vredno toliko, kolikor zasluži s svojim poslovanjem; torej Mercator v celoti je imel prihodkov na leto okrog 1,5 milijarde EUR. Ne glede na zadolženost je bilo realno pričakovati, da bi z notranjimi rezervami ( odprodaja nepotrebnih nepremičnin,prečiščenje prodajnega portfolija, uskladitev prodajnih in nabavnih cen, spremeniti plačilne pogoje, dogovor z bankami o reprogramiranju in še marsikaj drugega. Torej končna cena 225 mio € je žalitev za vse Slovence. Pogajalci so bili po mojem mnenju nesposobni in vodeni k pasivnemu pogajanju.
Temu je sledil šok, ko so Hrvatje prevzeli Mercator. Od dogovorjenih deležev slovenskih dobaviteljev je ostala le peščica in še to čedalje manjši obseg v primerjavi s hrvaškimi dobavitelji. Pa še nekaj: občutek sem dobil, da so se vrnila osemdeseta leta iz preteklega stoletja, ko nisi dobil izdelkov, ki si jih želel, zato smo hodili v Trst po nakupih. Po osamosvojitvi sem se počutil kot potrošnik, za katerega je trgovcem mar. Sedaj pa v svoji domači Mercatorjevi prodajalni se moram soočat s kopico neprimernih, predragih in premalo kvalitetnih izdelkov iz bivše Juge. Resda bi lahko rekli, pa naj kupujem drugje. Zakaj – ne bom. Hrvaški in drugi Jugo dobavitelji se morajo spoštljivo obnašati do nas Slovencev, predvsem Slovenk, ki skrbijo v glavnem za družino.
In kaj ponuja Agrokor v Mercatorjevih trgovinah?
– Suhomesnate izdelke sumljivega proizvajalca iz Hrvaške, običajno brez pravilne proizvodne deklaracije, skladno slovenskim predpisom, neoznačeno ime proizvajalca, kar tudi naši predpisi zahtevajo. Ne bi se nam zamerilo, če bi na teh izdelkih bil tudi žig naše inšpekcije, da je izdelek neoporečen. Seveda je to preveč. Cene so glede na kakovost in poreklo blaga previsoke. Tudi tu bi morala svoje povedati tržna inšpekcija.
– Podpovprečen proizvajalec sladoledov iz Hrvaške, ki si lasti večino prostora v Mercatorjevih trgovinah in super ter hiper marketih. Kje pa so drugi proizvajalci iz Evrope, ki smo jih poleg klasično kakovostnih mlečnih sladoledov iz Ljubljanskih mlekarn bili vajeni.
– Lahko naštevam še naprej: džemi, marmelade, kava, siri, čaji , slaščice in še mnogo tega nas odvrača od nakupovanja v Mercatorju.
Seveda slovenskih oblastnikov to prav malo briga.
Vedelo se je že od začetka, da je Agrokor na trhlih nogah. To dokazuje tudi zapravljanje njegovega prvega moža. Prepričan sem, da bi slovenska politika morala takoj reagirati in suspendirati lastništvo Agrokorja nad Mercatorjem (pogodba o prodaji bi morala vsebovati takšno klavzulo). Pred tem je potrebno tudi raziskati vse kreditne pogodbe, ki jih je Agrokor (lastnik in uprava) sklenil z različnimi bankami tudi z zastavnimi pravicami nad Mercatorjem. Odvzet Mercator se lahko da v upravljanje uspešnim slovenskim podjetjem, ki so že privatizirana in zelo uspešno poslujejo. Mercatorju se tudi ni potrebno umikati iz jugoslovanskega trga, saj lahko prebivalcem omogoča spodobno nakupovanje izdelkov iz njihovega okolja, slovenskih ter iz drugih evropskih držav.
Scenarij, kot ga vidim je črno črn: Mercator je za Agrokor zlato jajce: 1, 5 milijarde € prometa ali več jim omogoča, da ga na račun dobaviteljev, zaposlenih, odprodaje nepremičnin in drugih aktivnosti , dezinvestirajo vsaj po 500 mio € letno. Če so se dogovorili z bankami upnicami za 10 letni moratorij bodo v tem času z lahkoto poplačali svoj dolg. Le zakaj na račun Mercatorja? In za tem stoji vsa hrvaška vlada, zato jim pa gre na smeh.
Če se bo slovenska politika tako obnašala do svojih državljanov ter svojih podjetij, ki so vseeno naše bogastvo, ki so ga generacije gradile, potem bo sledil upor. Tako preprosto ne gre več naprej. Še nekaj dobrih podjetij je v igri. Nas ne zanima SDH ali Daubt; vlada jih je ustanovila, zato pa naj poskrbi tudi za transparentno poslovanje, spoštovanje predpisov in doseganje ustrezne cene in pogodbenih določil, ki bodo zagotavljala normalno poslovanje takega podjetja v Sloveniji in upoštevaje vse slovenske predpise o poslovanju. Hkrati pa ima država na voljo veliko možnosti, da nadzira poslovanje tujih lastnikov, tako da to ni na škodo bodisi delavcev v teh podjetjih ali potrošnikov.
In na koncu kaj imata skupnega Agrocomerc in Agrokor: malo jima je bilo mar za primarno dejavnost – le širiti svoj vpliv preko finančnih goljufij. Torej nič novega na Balkanu.