ARBITRAŽA KOT ZGODOVINSKI LABORATORIJ
Delo, Sobotna priloga, 17.06.2017
V Sobotni prilogi Dela (17. junija 2017) zopet vidimo, kako slovenski zgodovinarji nimajo pojma o tem, kaj je država. Kakor kaže tudi novi zgodovinarji, kot Marko Zajc, utemeljujejo državo na osnovi etnije, ki tam prebiva, namesto da bi državo opredeljevali na osnovi mednarodnih pravnih dejstev in zgodovinskih resnic. Zajc se slepi: “Ne iščemo, kje je meja zdaj, mi iščemo, kje je bila meja 25. junija 1991. Ker je tam takrat ni bilo, se moramo delati, da je bila.” Enostavno ne pozna dejstev. Sicer pa to ni čudno, po študiju na Univerzi Edvarda Kardelja (zdaj Univerza) v Ljubljani, kjer je osnova razmišljanj še vedno v okvirih socialističnega kardeljanstva. Spoštovani gospod zgodovinar, meja je še vedno tam, kjer je bila leta 1991, kjer je bila tudi leta 1945, kjer je bila tudi leta 1941, in kjer je bila tudi ob razpadu avstro ogrske monarhije – pa seveda že zdavnaj prej.
Zmeda v glavah zgodovinarjev o državi in njenih atributih seveda ni nobeno presenečenje. Kamorkoli dregneš v podalpsko godljo zadnjih sto let, povsod zaudarja po tribalistični perverziji (Slovenci naj bi bili le eni od troedinega plemena), ki državo gradi na spermi. Ta tipično jugoslovanarska “troedinoplemenska državna misel” povrhu zaudarja tudi po truplih! A še tako grozna narodova katastrofa ni dovolj, da bi tukajšnja zgodovinarska srenja končno prenehala ignorirati dejansko slovensko državnost, državnost slovenskih dežel, da bi opazila njih ozemlje, oblastne strukture in državne meje.
Meje slovenskih dežel napram Italiji, Avstriji in Madžarski so bile spremenjene in določene z meddržavnimi sporazumi po prvi in drugi svetovni vojni. Znotraj Jugoslavije (najprej Kraljevina SHS, potem Kraljevina Jugoslavija, po drugi svetovni vojni pa FNRJ in kasneje – do razpada – Socialistična fedarativna republika Jugoslavija) pa se teh meddržavnih meja (to so meje slovenskih dežel z Madžarsko, ne s Hrvaško, ki ni bila subjekt internacionalnega prava) ni nihče dotikal. Ponovno so te meje obveljale kot meddržavne, ko je leta 1941 nastala kratkotrajna nacistična tako imenovana Neodvisna država Hrvaška. Po izginotju te tvorbe meja znova nihče ni spreminjal. Ostale so, kot so vedno bile. Tudi Temeljna ustavna listina iz leta 1991 pravi v II. poglavju, da je državna meja Republike Slovenije z Republiko Hrvatsko “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ”, kar izrecno in nedvoumno pomeni, da gre za mejo “glede na vse relevantne okoliščine”, da ne gre za administrativno, znotraj SFRJ določeno upravno razmejitev med jugoslovanskima socialističnima republikama, marveč za obstoječo državno mejo, s katero so slovenske dežele vstopile v Jugoslavijo. Tega mednarodnega pravnega dejstva namreč ni dovoljeno spregledati!
To ukazuje Sporazum o arbitraži, ki tribunalu nalaga upoštevanje pravil in načel internacionalnega prava. Težo pri tehtanju o odločitvi smejo potemtakem imeti izključno internacionalna pravna dejstva, ne pa neke upravne, administrativne odločitve znotraj države, ki na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka.
Ni dvoma torej, da so še vedno obstoječe meje slovenskih dežel, ki jih slovenska zgodovina ni sposobna opaziti, dejstvo ključnega pomena. Le kdor s takimi argumenti ne razpolaga, se je prisiljen zatekati k “muham, ki jih vol žre v sili”.
Nikoli v dokumentirani zgodovini, niti še dandanašnji – vse do objave razsodbe arbitražnega tribunala (do njegove odločitve so vse meje začasne) – noben del slovenske dežele Primorske (sestavljena je iz Gorice z Gradiško, svobodnega mesta Trsta in Istre s tremi kvarnerskimi otoki Krkom, Cresom in Lošinjem) ni bil del kake hrvaške države. Niti nacifašistični ustvarjalci, hrvaški zavezniki, ji niso dopustili pohoda nadnjo. Res pa je, da je nemški Führer ob kapitulaciji Italije poklical Pavelića po telefonu in zahteval od njega, da zasede Ljubljansko pokrajino in Istro. Ker pa je Pavelić v odgovor le zmedeno jecljal, je Hitler treščil slušalko in moral uporabiti svoj Wehrmacht, da je potem iz Primorske in Ljubljanske pokrajine naredil Adriatisches Kűstenland – Jadransko Primorje, ki nikakor ni bilo del NDH.
Deželo Primorsko, ki jo je z Reko vred dobila Italija s sporazumom v Rapallu leta 1920, je po drugi svetovni vojni vrnila Jugoslaviji, izvzemši nekdanjo gubernaturo Trst in Gradiško z večjim delom mesta Gorica.
Tudi na Muri nikoli ni bilo državne meje. Bila pa je na Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo. Opazil in zabeležil jo je sporazum v Trianonu, prav tako leta 1920. Ker sporazum še vedno velja in ni bil spremenjen, obstaja in velja še vedno meja na Dravi.
Ker državne meje niso nobena alkimija ali laboratorijski spermatozoidni – plemenski prividi troedinoplemenskih obsedencev, si je tudi meje slovenskih dežel (napram preostanku SFRJ) mogoče vsak trenutek ogledati na spletu. (http://lazarus.elte.hu/hun/digkonyv/topo/3felmeres.htm)
Še beseda-dve o meji Republike Slovenije s preostankom SFRJ (in ne z neko državo Hrvatsko).
Jugoslovanska država, nazadnje imenovana SFRJ, je nastala z združitvijo slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo. Zlasti zgodovinarski krogi sicer kot obsedeni ponavljajo neka tribalistična gesla in “troedino plemenstvo”, a je celo suveren Srbije, Karadjordje, vedel, da se meddržavni dogovori ne morejo sklepati s subjekti, ki nimajo mednarodne pravne subjektivitete, in je dal zapisati, da “se ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba ujedinjuju sa Srbijom”. Na ta način je spretno legitimiral meddržavni dokument, saj zagrebški privid “Država SHS” ni imel nobenega pravnega pomena, slovenske dežele pa so bile (vedno) države, torej subjekti internacionalnega prava. Z njimi je lahko sklenil dogovor o ujedinjenju.
Zagrebški privid države je bil lahko le privid preprosto zato, ker je bila Kraljevina Ogrska enovita in celovita, nedeljiva kraljevina. Na to dejstvo je moral priseči tudi cesar Karel I. ob kronanju za kralja. To je bil razlog, da je v svojem Manifestu (16.10.1918) s katerim je odprl vrata preureditvi dežel Cislajtanije (to je bila razglasitev avstrijske republike na Dunaju, 21.10.1918 in zveze slovenskih dežel v Ljubljani, 31.10.1918), odločno prepovedal kaj podobnega storiti na Ogrskem. Hrvaške državnosti ni bilo, in v Zagrebu ni bilo nobene pravne podlage za kakšno “narodno veće”. Mednarodno pravno je bila “Hrvatska” s strani antantne zmagovalke Srbije zgolj okupirani teritorij kraljevine Ogrske, oziroma vojni plen antantne zmagovalke Srbije.
Tudi ves čas trajanja južnoslovanske tvorbe Zagreb ni pridobil nobene internacionalne pravne subjektivitete. In ker se je Slovenija v obliki slovenskih dežel, že združenih pod oblastjo narodne vlade v Ljubljani, leta 1918 “ujedinila sa Srbijom”, se tudi leta 1991 ni mogla razdružiti z Zagrebom, temveč izključno in samo s Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. In to vključno s teritorijem, državno mejo in oblastjo.
Republika Slovenija je svojo osamosvojitev razglasila dne 26.6.1991. Z razglasitvijo je nastala samostojna država – iz združbe, ki je nastala 1.12.1918 so se slovenske dežele (ZEMLJE države SHS) izločile. Samostojna Slovenija je imela sedaj državno mejo s preostankom SFRJ. Ta preostanek je z JLA, vojsko preostalih jugoslovanskih republik in pokrajin – vključno z republiko Hrvaško in iz njenih kasarn – Slovenijo napadel. Zmaga slovenske teritorialne obrambe in oboroženih sil je zagotovila obstoj osamosvojene države. Njene državne meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko so urejene z veljavnimi mednarodnimi pogodbami. Mejo slovenskih dežel s preostankom SFRJ pa namerava odcepljena jugoslovanska republika Hrvaška (odcepitev je razglasila 08. 10. 1991) krojiti po svoje. Pohod na nikoli njeno Medmurje je izvršila s prehodom prek mejne reke Drave, Primorsko je zajedla že v Piranskem zalivu.
Odločitev je v izogib hujšim zapletom prepuščena mednarodni arbitraži s posebnim Sporazumom o arbitraži. Upoštevajoč strokovnost naših tako imenovanih zgodovinarjev in politikov (obravnavani članek v Sobotni je le drobec iste sorte) je utemeljen sum, da Slovenija tribunalu ni predložila relevantnih dejstev in je tako zapravila celovitost slovenskih dežel. A vtis je, da Zagrebu niti to ni dovolj – o brezmejnosti njihovih mejnih pričakovanj priča sprovocirana afera z arbitrom, ki ji tribunal sicer ni nasedel, je pa kot nadomestilo, Zagreb razglasil, da odločitve ne bo upošteval.
Kolaboracija tukajšnjih “strokovnjakov” in apetitov z one strani “južne meje” bo očitno svoje katastrofalne učinke šele pokazala …
Vprašanja Reke v Rapallu niso razrešili. Reka je prišla dokončno pod Italijo z rimskimi (ne le enim!) sporazumi.