Pred dnevi je televizijska hiša Nova24 predvajala oddajo, v kateri sta sodelovala dr. Šturm in gospod Sadovnik. Gospod Sadovnik je odločno kritiziral “matico” Slovenijo, ki na primer, k sebi nikoli ne povabi koroških amaterjev ter da mladi koroški Slovenci nimajo nobenega odnosa do Republike Slovenije.
Zadeva je popolnoma razumljiva, če jo pogledamo s pravilnega izhodišča in z nekaj zgodovinskega in pravnega znanja. Vsakemu razgledanemu mednarodnemu pravniku je takoj jasno, da ima Republika Slovenija kot država pravno stvarne odnose z Dunajem, torej z zvezo dežel, oziroma držav, kar Republika Avstrija je. Za pojasnilo našim mednarodnim pravnikom – Avstrija je Zvezna republika, pri čemer ima vsaka dežela status države ki ima svoj parlament, zvezna vlada pa je na Dunaju, kjer je zvezni parlament. Kaj pa je z našimi deželami? Dežele so namreč ključ vsega!!!
Žalostno je poslušati ljudi, ki jim niso razumljive najosnovnejše zadeve, vtikajo pa se v državne posle. Izjava dr. Šturma je bila, da zgleda, kakor da imamo v državi 2 milijona ekspertov za zunanjo politiko. Pa saj je imel prav. Rešitev je zgolj v delitvi Slovenije na pet dežel, štirih zgodovinskih (Koroška, Krajnska, Primorska in Štajerska) in ene nastale na nekdanjem ogrskem ozemlju monarhije, Pomurske. Te dežele bi vsaka posebej imela svoj parlament, zvezni pa bi bil v Ljubljani. Tako bi se ljudje ukvarjali z eksistencialnimi problemi svojih dežel v svojem parlamentu, zvezna vlada v Ljubljani pa bi imela pooblastila s strani dežel, da se ukvarja z zunanjo politiko, diplomacijo, vojsko in obrambo in še čem … Tako kot se to izvaja v sosednji Avstriji.
Gospod Sadovnik je imel bolečo pripombo, da so bili stiki med Koroško in Slovenijo v času Socialistične federativne republike Jugoslavije bistveno boljši, zdaj pa ni ničesar. Seveda, res je, vendar je potrebno pojasniti nekatere bistvene razlike. v tistem času je bila (socialistična republika) Slovenija na ravni Dežele Koroške, Beograd pa je imel stike z Dunajem. Zdaj ima stike in odnose z Dunajem Ljubljana, na deželni ravni pa zdaj Koroški ne ostane nič več.
Upam, da bo ta zapis imel za posledico kakšen premik v razmišljanju tistih, ki bi to morali že davno razumeti in storiti kakšne korake, čeprav dvomim. Ampak nekoč je nekdo rekel da upanje umre zadnje. Zato upajmo!