Erjavec je razglasil, da bodo najkvalitetnejšega pravnika, Pelleta, angažirali tudi v pravdi pred sodiščem s Hrvaško …
Komentar napisal g. Andrej Lenarčič.
” … naj imajo naše zahteve pravno argumentacijo…”???
So morebiti imeli v mislih pismo bralca v Delu, s katerim so nameravali opravičiti posest vojašnice na Trdinovem vrhu? Tribunal je pa to Z ZASMEHOM odločno zavrgel!
Namesto da bi dali na mizo DRŽAVNO MEJO med Krajnsko vojno krajino in Ogrsko pod Gorjanci. Na primer (NEKDANJO!!!) rapallsko državno mejo je tribunal brez rezerve upošteval, nasprotne argumente (AVNOJ in “partizanske argumente”…) pa brez pardona zbrisal. Pa je rapallska meja ZGODOVINSKA MEJA in je trajala samo nekaj let. Pa še VSILJENA, NENARAVNA JE BILA! Državne meje slovenskih dežel (držav!) so pa stoletja veljavna RELEVANTNA DEJSTVA – veliko bolj upoštevanja vredna od rapallske! A teh dejstev Erjavčevi (kljub temu, da so bili nanje opozorjeni) niti slučajno niso predstavili tribunalu, kljub Pelletovemu “navodilu” o “argumentaciji z verodostojnimi podlagami”!
K PELLETOVI KVALIFIKACIJI – KOMENTAR NJEGOVIH IZVAJANJ
Naslov dokumenta:
The Opinions of the Badinter Arbitration Committee
A Second Breath for the Self-Determination of Peoples
Alain Pellet *
(* University of Paris X and IEP (Paris), Member of the Commission of International Law of the United
Nations.)
“On the 27th of August 1991,’ the Community and its Member States, at the same time as convening a peace conference on Yugoslavia, created an Arbitration Committee.”
Uvodni stavek pove, da se “Arbitration Committee” (Badinterjeva komisija) Slovenije ne tiče, kajti citirano besedilo pove, da gre za MIROVNO KONFERENCO. Slovenija je bila ta čas že dva meseca samostojna država, ni bila v vojni, z udeležbo na Brionski konferenci je bila de facto priznana, Beograd je odločil, da JLA zapusti teritorij Slovenije (tudi Istro in Medžimurje) in Badinterjeva komisija s Slovenijo ni imela nobenega opravka – edino na vprašanje ES je odgovorila (Opinion 7.), da jo je treba nemudoma priznati (tudi Makedonijo, ki je bila povsem izven hrvaških interesov, ki so očitno na območju Hrvaške in BiH povzročali vojno, zato Badinterjeva komisija ni priporočila priznanja teh dveh republik).
Pri tem velja opozoriti na zanesljivost Pelleta. V svojem pisanju o zadevi namreč navaja:
“The final four opinions were delivered on the 14th of January 1991.”
Le kako naj zaupamo osebi, ki se postavlja s svojo pravniško vzvišenostjo, podtika pa Badinterjevi komisiji, da je svoja mnenja (zadnje štiri, med njimi 7. o priznanju Slovenije) izdala pol leta PREJ, preden se je vojna v Sloveniji sploh začela oziroma se je Republika Slovenija docela in dokončno osamosvojila ter živela v miru in urejala svoje notranje in zunanje odnose.
Tovariš Pellet je sicer opazil neko posebnost v jugoslovanski zadevi. To pove citat:
In its November Opinion, although theCommittee displayed little originality in observing that Yugoslavia was ‘engaged in a process ofdissolution’, it made interesting considerations.
Aha!!! Torej je tovariš, ki velja za gospoda, opazil, da v okviru njegovih razmišljanj, ko razpravlja o pravici in nepravici do osamosvojitve pri različnih ljudstvih ter navaja različne primere, od Moldavije do Baskije, Čečene …, nekaj v primeru YU “ne štima«. Badinterjeva kvalifikacija dogajanja “dissolution” mu ne gre v račun. PRAVILNO!!! Saj “dissolution” ni značilnost dogajanja, ko neko ljudstvo “brez državnosti” zahteva (državno) samostojnost oz. se nasilno/samovoljno odceplja.
Seveda ni nobenega dvoma, da je v primeru Hrvaške, BiH in Makedonije šlo za tipični primer ODCEPITVE (secesije) in za nobeno “dissolution” – razhod SUBJEKTOV, ki so kaj sestavili!!! To je bil primer samo s Slovenijo, kar so očitno vedeli tudi v Beogradu. Zato “neka ode” so Srbi Slovenijo dobesedno izganjali, saj je bila kot subjekt motnja pri “obravnavi” Hrvaške in ostalih delov SFRJ, ki lastne državnosti niso imeli.
Badinter je torej videl osamosvojeno Slovenijo in z njo evidentno “dissolution”, TODA kot že leta 1918 pri “ujedinjavanju” v Beogradu se je tudi sedaj na Slovenijo »prišlepal« Zagreb (ki ni imel nobene lastne državnosti, tako kot leta 1918) in Badinter je očitno izbral solucijo, za katero je upal (teslo!), da bo omogočila mirno dezintegracijo SFRJ (preostalega dela, brez že osamosvojene Slovenije) ter razglasil, da se VSA SFRJ RAZDRUŽUJE (“Yugoslavia was ‘engaged in a process of dissolution”). Kako neresnična in nora je bila ta odločitev, smo že imeli priložnost spoznati, pa bomo še!
Vsekakor je tov. Pellet opazil to “dissolucijsko nenavadnost”, a je ostal pri svojem mnenju, da pač gre za osamosvajanje LJUDSTEV, REPUBLIK BREZ DRŽAVNOSTI, sprejel pa Badinterjevo “širokogrudnost”, ki pa je bila škodljiva za Slovenijo, jo kljub dokončani osamosvojitvi ipso facto vlekla nazaj v “balkanski lonec”, preostalim jugorepublikam (razen Srbije in Črne gore) pa je dajala neupravičene “odpustke”, prednosti.
Kakorkoli. Tov. Pellet, ki mu datumi povzročajo težave (kako bi torej znal opaziti, da je bila Slovenija osamosvojena zdavnaj pred nastankom Badinterjeve komisije, če sam zapiše, da je komisija izdala ZADNJA ŠTIRI MNENJA že pol leta pred osamosvojitvijo Slovenije …), skrbno obravnava nastajanje novih držav “in the middle of nowhere”, kjer ni bilo prej nobene države (kolonije v Afriki) in odcepitve delov unitarnih držav, delov ki niso imeli lastne državnosti.
SLOVENSKIH DEŽEL, KI SO KOT SUBJEKTI POD IMENOM ZEMLJE DRŽAVE SHS LETA 1918 SESTAVILE JUGOSLAVIJO IN SE POD IMENOM REPUBLIKA SLOVENIJA LETA 1991 OD NJE POSLOVILE, tovariš ni zmogel opaziti.
Tov. Pellet globokoumno razpravlja o Ustanovni listini UN, o pravicah narodov in ljudstev, o distinkciji med “nationality” in “citizenship”. Megla, ki jo uspešno proizvaja, dobro zakrije bistvo zadeve: DRŽAVNOPRAVNO SUBJEKTIVITETO jugoslovanskih republik Slovenije, Srbije in Črne gore, ki so Jugoslavijo kot subjekti sestavile in so njihovi prebivalci bili v njih državljani ter ODSOTNOST TE SUBJEKTIVITETE pri preostalih jugoslovanskih republikah, ki so bile v trenutku “ujedinjenja” (nastanka države, ki je 1991 razpadala) OKUPIRANI TERITORIJI TRETJE DRŽAVE (Hrvaška s Slavonijo in Vojvodina so bile integralni deli madžarskega teritorija), ali pa so bili integrirani v Srbijo, kot Makedonija po Berlinskem kongresu!
Problemi, s katerimi se ukvarja Pellet (državljani ali narod ali ljudstvo ali kaj …) se torej v ničemer ne tičejo Slovenije, ker je v SFRJ prišla z državnim teritorijem z državno mejo, oblastjo in državljani.
Namesto da tov. Peller preiskuje, kako se more »izeskivirati« internacionalno pravno prakso in pravila, da bi priznali pravico odcepljenih LJUDSTEV do lastne državnosti (oz. razglasili da so jugoslovanske socialistične republike države), naj bi raje OPAZIL, kar mu je štrlelo v nos: SUVERENO IN SAMOSTOJNO REPUBLIKO SLOVENIJO, KI JE V TRENUTKU OSAMOSVOJITVE VNOVIČ IMELA SVOJO LASTNO DRŽAVNO MEJO S PREOSTANKOM SFRJ (!!!), za preostanek SFRJ, kjer je divjala secesionistična, nacionalšovinistična vojna Zagreba proti Srbom za ozemlje BiH in še česa, pa bi lahko s pomočjo Badinterja predlagal najprej posredovanje in potem mirovno konferenco pod vodstvom Srbije, ki je bila po odhodu Slovenije edini preostali subjekt internacionalnega prava sam po sebi, hkrati pa kot antantna sila leta 1918 okupator delov ozemlja premagane Madžarske, iz katerih so nazadnje nastale jugoslovanske socialistične republike Hrvaška, BiH in avtonomna srbska pokrajina Vojvodina. Kot že povedano, so Republiko Slovenijo sestavljale slovenske dežele/države, ki jih Srbija ni okupirala, pač pa so se z njo “ujedinile” (ZEMLJE države SHS!!!) in je srbska vojska, tokrat že vojska Kraljevine SHS, stopila na njihovo ozemlje šele po »ujedinjenju«, v drugi polovici decembra 1918.
Namesto pravno korektnega motrenja dejanskega stanja stvari, se je torej tov. Pellet zamujal z zgledi drugje in se obremenjeval z “nedotakljivostjo državnih meja” (vemo: Helsinki!!!), ki pa jih – SLOVENSKIH !!!! – ni hotel ali znal niti opaziti. Če bi jih OPAZIL, bi pač vedel, za kaj pri vsem tem gre in bi znal zavarovati “rules and principles of the international law” ter bi ne dovolil spreminjanja teh obstoječih državnih meja slovenskih dežel (ki jih je Zagreb leta 1941 tako ali tako že enkrat priznal!).
Pellet pravi:
The territorial integrity of States, this great principle of peace, indispensable to international
stability, which as noted by the Committee and the International Court of Justice,3 was invented in Latin America to deal with the problems of decolonialization, and then further applied in Africa has today acquired the character of a universal, and peremptory norm. The people of formercolonial countries were wise to apply it; Europeans must not commit the folly of dispensing with it.
For all that the principle is not as rigid as some might feel it ought to be. Stability does not mean intangibility. Although States are prohibited from acquiring a territory by force, they might freely decide, as the Committee made clear, to a modification of their frontiers ‘by agreement’. This was acknowledged by the Croatian Foreign Minister in an interview given to a French newspaper/where he stated that he did not exclude the possibility of ‘slight modifications’ in existingfrontiers. However, such an agreement cannot be imposed by one of the parties as pre-requisite…for a peace settlement: a rectification of this type could only result from negotiations between willing States.
Kar pove, da so se v Zagrebu zavedali določenih stvari, povedali jih seveda niso, le dopustili so “slight modifications”. Nihče – niti slovenski “strokovnjaki” – pa ne Badinterja ne Pelleta niso opozorili, da “republiška meja” kot notranja administrativna, poljubna, internacionalno pravno nerelevantna razmejitev v nobenem primeru ne prevlada nad obstoječo, določeno MEDDRŽAVNO MEJO, kar so meje slovenskih dežel v delih, ki so se zašli znotraj Jugoslavije, bile. Kakor so ob nastanku NDH brez problemov spet obveljale, so tudi ob osamosvojitvi Slovenije. Predvsem pa je ob osamosvojitvi imela Slovenija državno mejo s preostankom SFRJ, ne pa s Hrvaško, ki kot subjekt ni obstajala.
V poglavju The Role of Arbitration in Europe se tov. Pellet izvija iz primeža nepravilno dojetih dejstev oz. njih mešanja. Kar je slučaj s Slovenijo, seveda ni slučaj s Hrvaško itd. Vse tehtne preizkuse in predloge lahko namenja preostanku SFRJ, kjer so problemi dejansko zapleteni. Ni pa dovoljeno tamkajšnje zadeve razvozlavati na škodo Slovenije, ki s tamkajšnjimi razmerami nima in nikoli ni imela nič. S svojimi bisagami je v jugoslovanski zakon vstopila in z njimi gre lahko/mora iti ven. To pa so v prvi vrsti DRŽAVNE MEJE SLOVENSKIH DEŽEL, pravna podlaga, zavarovana s konvencijami, po kateri tako vzneseno povprašuje in kliče tov. Pellet v svojem pisanju. Vse kar išče ima (v zadevi Slovenije) pred nosom – opazi pa ne.
A stvari obstajajo, četudi jih ne opazimo!!!
Koliko tehtajo DRŽAVNE MEJE slovenskih dežel (s Kraljevino Ogrsko!), ki nikoli niso bile odpravljene, se je izkazalo pri odločitvi arbitražnega tribunala o t.i. “Tomšičevih parcelah”, kjer je tribunal odločno pometel z argumenti tipa AVNOJ in “jugoslovansko socialistično pravo” tisti hip, ko se je pred njim na mizi znašel odsek RAPALLSKE meje med Italijo in Jugoslavijo, in sicer z utemeljitvijo, da gre pri rapallski meji za INTERNACIONALNO PRAVNO DEJSTVO.
Pa je rapallska meja “ZGODOVINSKA” MEJA in je trajala samo nekaj let (kot je navedeno v uvodu tega pisanja). Pa še VSILJENA, NENARAVNA JE BILA! Državne meje slovenskih dežel (držav!) so pa stoletja veljavna RELEVANTNA DEJSTVA, torej veliko bolj upoštevanja vredna od “rapallske”! A teh dejstev niti Erjavčevi (kljub temu, da so bili nanje opozorjeni!) niso opazili, še manj tov. Pellet.
Nesmisel je, kar namerava slovenska vlada: tov. Pelleta angažirati tudi v zadevi tožbe Hrvaške. Človek, ki ima težave z datumi in vidom … ni prava izbira.
Povrhu pa je tožba nesmiselna, ker mora Slovenija zaradi bistvenih kršitev postopka, internacionalnega prava in napačnega ugotovljenega dejanskega stanja sprožiti ničnost odločitve tribunala in zahtevati udejanjenje obstoječe meddržavne meje slovenskih dežel (ki jih je Zagreb tako in tako že priznal leta 1941!).
Andrej Lenarčič
27. 9. 2017