V Dnevniku (13. oktobra 2019) je objavljeno pismo vodje slovenske delegacije v mešani razmejitveni komisiji in člana slovenske delegacije v diplomatski komisiji 1991 – 1997.
Lepo, da se krivci sami prijavijo.
V pismu je natančno navedeno, da so slovenski pooblaščenci zavestno lagali in potvarjali uradne dokumente in dejstva, ki jih je potreboval arbitražni tribunal za svoje delo.
Decidirano je v pismu navedeno, da je treba upoštevati “dan osamosvojitve obeh držav 25. 6. 1991”, kar je notorična laž in blodnja. Hkrati navedba “1. slovenski predstavniki … bi morali vnaprej vedeti, da bo arbitražno sodišče (verjetno gre za tribunal?) odločalo samo na podlagi mednarodnega prava z uporabo zgolj kartografskih in dokumentarnih dokazov” in v nadaljevanju “to pomeni, da bo arbitražna razsodba temeljila le na pravni postavitvi državne meje …”.
Objavljeno pisanje razkriva vso težo krivde vpletenih, ki so kot rečeno zavestno lagali tribunalu in ignorirali prav tista dejstva, po katerih avtor pisma tokrat kliče “zgolj kartografskih in dokumentarnih dokazov”.
Tribunal je v svoji Final Award z vso odločnostjo potrdil, da notranje jugoslovansko pravo (kaj šele AVNOJ in “partizansko”) za nalogo določitve poteka državne meje nima nobenega pomena – seveda v primeru, da so na mizi relevantna dejstva in dokumenti. In tam, kjer se je na mizi pojavilo internacionalno pravno relevantno dejstvo – “rapalska meja” med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS – je tribunal dobesedno z olajšanjem zavrgel argumentacijo, s katero so naši “strokovnjaki” nasmetili njegovo mizo, ki pa kot rečeno nima v zvezi z nalogo tribunala nobenega pomena, in je odločil na podlagi relevantnega dejstva.
Ker pa velja, da “v sili vol še muhe žre”, tudi tribunal ni mogel ravnati drugače, kot da je upošteval smetje, potvorbe in laži, ki so jih nasuli predenj, ker relevantnih dejstev naši pooblaščenci niso znali (ali niso hoteli) arbitrom posredovati, čeprav se police v državnem arhivu na Dunaju in v Budimpešti (pa še kje) šibijo od zadevne dokumentacije.
Ni več nobenega dvoma, da so pooblaščenci lagali glede datuma osamosvojitve povsem preračunljivo, saj so s tem omogočili potvorbo vseh dejstev, ki odločilno vplivajo na določitev državne meje Republike Slovenije – in to izključno v korist sosednje države. Tribunalu niso povedali, kaj in kdaj in od česa se je osamosvojilo, popolnoma so zamolčali državnost dežel (“ZEMALJA” piše v zadevnem dokumentu), ki so sestavile državo, katere začetek konca je pomenila osamosvojitev teh dežel / držav, nazadnje poimenovanih Republika Slovenija. Utajili so vsa obstoječa in veljavna internacionalna pravna dejstva – dokumente, ki kakor sam avtor posebej poudari, edina štejejo.
Pisanje verodostojne priče – pooblaščenca – to dokazuje.