Zgodilo se je, kar pritrjuje dejanskemu stanju. Ob priliki odločitve odhajajoče komisije, da Republika Hrvaška izpolnjuje potrebne pogoje za vključitev v šengenski sistem, in v brk nekaterim jamrarijam podalpskih “politikov”, je zagrebški predsednik vlade zadovoljno izjavil, da je zadeva poteka državne meje s Slovenijo BILATERALNA ZADEVA. Točno! Vse internacionalne odločitve, ki se tičejo nekdanje jugoslovanske republike Hrvaške (priznanje, odnosi, status …) so nastale na podlagi soglasja ali tihega priznanja Republike Slovenije. Da Zagreb vse do danes še vedno ni priznal obstoječe državne meje z Republiko Slovenijo, kar je bil dolžan storiti pred razglasitvijo svoje odcepitve od preostanka SFRJ, po končanih administrativnih opravilih Badinterjeve komisije, lahko reklamira oz. bi morala reklamirati sama Slovenija. A ni! Toda v tokratni izjavi je zagrebški predsednik vlade odločno povedal, da gre pri “bilateralni zadevi” za problem “iz bazenčiča raspada bivše SFRJ”, s čimer je priznal, da je šlo pri osamosvojitvi Republike Slovenije dne 26. 6. 1991 za natančno tisto, kar je zapisano v slovenskem temeljnem osamosvojitvenem dokumentu Temeljna ustavna listina, in sicer z besedami, da gre za mejo “v okviru dosedanje SFRJ”! Ta država z nekajkrat spremenjenim imenom, ki je nastala 1. 12. 1918 z “ujedinjenjem ZEMALJA države SHS in Kraljevine Srbije (ZEMLJE države SHS so slovenske dežele Cislajtanije, drugega subjekta internacionalnega prava poleg Srbije tisti čas v Beogradu pred regentom ni bilo), je z osamosvojitvijo Slovenije dne 26. 6. 1991 razpadla in osamosvojena Slovenija je imela v tistem trenutku znova državno mejo s preostankom SFRJ – tisto, ki so jo imele slovenske dežele in ki jo je na Dravi določil Trianon. Ko je Zagreb 8. oktobra 1991 razglasil odcepitev od “bivše države”, je bil dolžen – skladno s pravili in načeli internacionalnega prava, tako kot tri mesece prej Slovenija – brezpogojno priznati obstoječe državne meje s sosedami. Obstoječe državne meje z
Obstoječe državne meje z Republiko Slovenijo Zagreb takrat ni priznal! Brez tega je razglasitev neveljavna in država invalidna! Tu gre torej za tisti “bilateralni BAZENČIČ raspada bivše SFRJ”, v katerega bo treba zabresti. Ker so slovenski udeleženci arbitražnega postopka v dokumentih (memorandumu) navajali neresnice in so tribunal zavajali, je tribunalova arbitražna odločba nična, saj temelji in izhaja iz laži. Sporazum o arbitraži pa ostaja v veljavi in s tem tudi dejstvo, da pri določanju poteka državne meje Republike Hrvaške ni stranka v postopku, s podpisom sporazuma pa se je zavezala, da bo odločitev upoštevala in implementirala. Postopek je torej potrebno ponoviti, tokrat skladno z določbami v sporazumu in na podlagi novega, z relevantnimi dejstvi skladnega slovenskega memoranduma. Iz tega “bazenčiča” bo potem tribunal z lahkoto potegnil pravo ribo. Ker ima predsednik zagrebške vlade prav, je dolžnost slovenske vlade, da stori potrebne korake kakor sledi iz doslej povedanega. Status Republike Hrvaške, kot druge stranke v tej bilateralni bazenariji, pa je dokumentirano natančno (z njenim polnim soglasjem in podpisom na Sporazumu) in dokončno določen. Pravico ima počakati na odločitev tribunala, nato pa dolžnost odločbo implementirati, da končno legitimira svojo osamosvojitev in status (“bazenčič” pa si lahko potem vzamejo za spomin …).
