Te dni nas je zapustil sodnik Franc Dobrovnik, nekoč preiskovalni sodnik in nato odvetnik. Bil je znan po svoji doslednosti, pronicljivosti in pogosto tudi trmoglavosti. Njegova smrt je velika izguba ne le za njegove prijatelje, ampak predvsem za vse zagovornike liberalne, pravne države in novinarje.
Piše: Igor Mekina
“Ta sodba ni vredna pol deci mlačne Ljubljanice,” je znal kritično oceniti delo sodniških kolegov. Mnogim takšna odkritosrčnost ni bila všeč. In zato je bil Franc Dobrovnik, ki bi kot “žvižgač v sodniških vrstah” moral biti še posebej zaščiten, izpostavljen tudi zelo hudim pritiskom.
Po zaključeni Pravni fakulteti v Ljubljani in opravljenem pravosodnem izpitu je najprej delal kot preiskovalni sodnik, nato kot odvetnik. Upokojil se je z mesta sodnika za prekrške v Ljubljani. Kot odvetnik je bil zelo uspešen kot zagovornik novinarjev v odmevnih aferah takoj po osamosvojitvi, v časih, ki so bili burni in tudi nevarni. Bil je človek širokih pogledov; vsak teden si je ob dnevnih časopisih kupil tako Reporter kot Mladino, novinarje pa je poznal in jim z nasveti pomagal tako na “levi” kot “desni” strani medijskega prostora. Bolj kot politične barve kogarkoli so ga zanimala dejstva. Cenil je resnico, ne glede na to, kdo jo je izrekal.
V svoji karieri je Franc Dobrovnik postal znan tudi zaradi svoje vloge v nekaj odmevnih primerih. Predvsem ga je zaznamovala afera Slovingate, kjer so se zgodile velike nepravilnosti povezane s pridobivanjem deviznih rezerv pri prodaji dinarjev ob osamosvajanju Slovenije. Zastopal je Zmaga Jelinčiča v procesu, ki je tekel zoper njega, Andreja Šiška in Matjaža Jeriča zaradi poskusa umora in pomoči pri umoru ob postavitvi bombe Milanu Klementu leta 1992 v Mariboru. Kot se spominja odvetnik Milan Krstić, je bil pred preiskovalnim sodnikom Zmago Jelinčič avgusta 1992 celo obtožen, da je želel ubiti celotno politično vodstvo Slovenije, torej Milana Kučana, Janeza Drnovška in Lojzeta Peterleta. Tožilka je bila mati sedanje ministrice za notranje zadeve.
Jelinčiča, ki sta ga zastopala odvetnika Milan Krstić in Franc Dobrovnik, je sodišče na koncu oprostilo. Dobrovnik je v tem procesu imel še posebej pomembno vlogo, ker je pri preiskovalnem sodniku v Mariboru s strokovnimi argumenti že kmalu po Jelinčičevi aretaciji dosegel njegovo izpustitev. Pri tem je bil klientu in pravici tako posvečen, da je celo “na štop” prišel iz Ljubljane do Maribora in vmes v nuji s pomočjo elektrikarja, ki ga je vozil, telefoniral tako, da se je priključil kar na telefonske “kandelabre.” Mobilnih telefonov takrat namreč še ni bilo v široki uporabi. V tem času je bil Dobrovnik tudi tarča hudega fizičnega napada.
Zmago Jelinčič trdi, da sta bila Franc Dobrovnik in Milan Krstić fantastičen tim. “Francetu Dobrovniku in Milanu Krstiču bi se rad še enkrat zahvalil, ker sta me zvlekla iz hudega ‘dreka.’ S to akcijo me je želel tedanji politični vrh popolnoma onemogočiti in morda celo fizično odstraniti. Najprej je en policist iz Podutika dobil ukaz, da me mora likvidirat s strelom v hrbet, pa si je premislil, me pozneje poklical in povedal, da je o tem pripravljen tudi pričati. Potem je sledila past v Mariboru. Vendar sem imel na srečo ob sebi Franca. Njemu pa je bilo pravo zmeraj okvir za pravičnost. Okvir, ki se ni smel prestopiti zaradi ničesar. Vedno si je prizadeval za to, da se kaznujejo le tisti, ki jim je krivda res dokazana. Če je videl, da tožilec neutemeljeno obtožuje, je takoj vstal in rekel: ‘Ne podtikajte!’ In takšnega zagovornika bi si želel vsak. Nikoli tudi ne bom pozabil, kako sta me France in Milan, potem ko sta s strokovnimi argumenti dosegla mojo izpustitev v Mariboru, peljala nazaj v Ljubljano, in to tako, da sem moral na zadnjem sedežu imeti glavo spodaj, ker so me o moji izpustitvi neobveščeni policisti v patruljah še zmeraj vneto iskali in celo trikrat neuspešno gledali v avto. Proces pa je nato trajal še dolgih petnajst let, vendar sem na koncu dokazal, da s tisto bombo nisem imel nič ter da je šlo le za policijsko ‘nameštaljko’ – za past,” se dogodkov iz leta 1992 spominja predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič.
Dobrovnikovo smrt zelo obžaluje: “Mislim, da je bil France na koncu nad pravosodjem v Sloveniji razočaran. Videl je, da je pravosodje dirigirano in da je dirigirana tudi kaznovalna politika.”
Odvetnik Milan Krstić pa pravi, da se je Franc zaradi svoje pronicljivosti in doslednosti najbolje znašel v vlogi preiskovalnega sodnika. “Zmeraj je želel priti resnici do dna. Bil je sposoben zasliševati obdolženca ali pričo cel dan, na koncu pa zapisati: ‘O tej zadevi ne vem še nič.’ Nadrejeni so izgubljali živce zaradi tega, toda on se ni dal. In prav zato so bile njegove sodbe strokovno zgledne, zaradi česar je užival velik ugled med kolegi. Mnogi, pa ne samo odvetniki, tudi pravobranilci, obtoženci in vrhovni sodniki so ga zato pogosto spraševali za nasvete,” se spominja Milan Krstić.
Ob vsem tem je Franc Dobrovnik ostal vztrajen in hudomušen kritik vse večjega omejevanja pravic obdolžencev v sodnih postopkih. Od sodnika bi lahko pričakovali, da bo zagovarjal ureditev, ki bi mu dala v roke kar največ pravic in s tem najboljše orodje za udobno in lahko delo. Toda ne – Franc Dobrovnik si ni želel “lahkega dela” in ni dal nič na hitrost sojenja, pač pa le na kvaliteto sodb. In zato je vztrajno opozarjal na možnost zlorab pravic v škodo obdolženih.
Njegove kritike na račun oblasti in zavzetost za zaščito človekovih pravic so posredno odzvanjale tudi skozi vrsto kritičnih člankov, ki so bili o teh vprašanjih objavljeni na straneh slovenskih časnikov. Da je imel Franc Dobrovnik zelo prav, so nato – žal veliko prepozno – dokazale tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, v katerih je bila Slovenija, na primer, obsojena prav zaradi tega, ker ni omogočila poštenega sojenja. Na kar je sam, ali pa “iz ozadja” kot strokovni vir novinarjev – med prvimi opozarjal prav Franc Dobrovnik.
Dobrovnik je namreč že leta 2002 nasprotoval novemu zakonu o prekrških, ki je bil v nasprotju s strokovnimi predlogi. Mitja Deisinger, tedanji predsednik Vrhovnega sodišča je ocenjeval, da bi ta zakon lahko pripeljal celo do milijona zaostalih zadev na sodiščih. Vendar je nato večina članov odbora za notranjo politiko pod taktirko Maksimiljana Lavrinca (LDS) in s soglasjem državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje Hinka Jenulla podprla spremembe, s katerim so bila sodišča za prekrške razčetverjena. To je vplivalo na neenotno sodno prakso. V Sloveniji so tako za dejanje s področja spolnega nasilja nekateri dobili kazen 14 let zapora, hkrati pa so sedeli v zaporih za podobna kazniva dejanja tudi obsojenci, ki so bili kaznovani samo z nekaj meseci. Pri takšnih različnih merilih postane vprašljivo že načelo enakosti ljudi pred zakonom. In prav na to je opozarjal Franc Dobrovnik.
V naslednjih letih so se nato zgodile še sodbe ESČP zaradi poteptane pravice do pravičnega sojenja in že napovedani zaostanki. Vendar je država znova našla krivce – menda “prepočasne” sodnike, prav tiste, ki so tako kot Dobrovnik pravočasno opozarjali na sodne napake.
Podoben absurd, na katerega je opozarjal Franc Dobrovnik je bilo določilo zakona o prekrških, po katerem lahko prekrškovni organi izrekajo le globe, ki so predpisane v določenem znesku, če pa so globe predpisane v razponu, pa lahko izrečejo samo najnižjo predpisano globo, razen če z zakonom ni določeno drugače. Pri zakonu o gozdovih je bila tako na primer globa za nespoštovanje zakona od 800 do 40.000 evrov, toda če je nekdo posekal en kubik lesa, drugi pa naredil golosek, sta oba dobila enako globo 800 evrov, saj gozdni inšpektorji nimajo možnosti izrekanja glob v razponu. Tako se, kot je opozarjal Franc Dobrovnik, vzpodbuja perverzna logika, ko se v družbi “splača ukrasti več”, tudi sto kubikov lesa – in ne manj, na primer enega.
Zaradi takega absurdnega “orodja za delo”, ki mu ga je nespametna politika porinila v roke, je Franc velikokrat izgubljal živce. “Sedanja ureditev torej vzpodbuja logiko, po kateri se splača narediti golosek in ne posekati zgolj nekaj dreves,” se je Franc Dobrovnik jezil nad katastrofalno ureditvijo in na to opozarjal novinarje. Redno je opozarjal tudi na težave ob “posrednem” policijskem zaznavanju prekrškov. Policisti ob prekrških storilcem namreč izdajajo dve vrsti plačilnih nalogov. “Navadnega” napišejo takrat, ko so prekršek videli na lastne oči oziroma so ga “neposredno zaznali”, posebni plačilni nalog pa policisti izdajo, kadar prekrška niso videli, ko so torej dokaze zbrali šele pozneje.
Franc je bil ves čas dosledno proti temu, da bi “prekrškovni organi” oziroma policisti odločali o prekrških, ki jih osebno ne zaznajo. Če pa policist ugotavlja dejstva šele kasneje, po dogodku, potem imamo tu že opraviti s tehtanjem dokazov, je opozarjal Dobrovnik. Presoja o tem pa je zahteven postopek. Pri pretepih je sploh tako, da imate o dogodkih dve nasprotni zgodbi, priče pogosto ne želijo vedeti ničesar, policist pa mora nato odločiti, kdo je kriv. Dobrovnik je kot dober primer, ki ponazarja sprevrženo in nezakonito ureditev v Sloveniji, pogosto navajal izjavo policista, ki je na njegovo vprašanje o tem, kako vendar lahko čisto sam razsodi v nekaterih zelo težkih primerih, preprosto dejal: “Ja, če ne vem, kdo je kriv, kar obema dam plačilni nalog.” Prav to pa je bilo po mnenju Franca Dobrovnika popolno nasprotje pravičnosti, za katero si je vse življenje prizadeval.
Nato so šele leta 2014 mediji v Sloveniji slavnostno razglasili, da “sodišče policistu ne sme verjeti na besedo zgolj zato, ker je uradna oseba”. Slovenija je bila namreč tedaj pred Evropskim sodiščem za človekove pravice obsojena, ker ni omogočila poštenega sojenja in ni omogočila zaslišanja obdolženca v postopku izdaje kazni za prekršek. Prav na to zgrešeno sodno prakso pa je Franc Dobrovnik – zaman – opozarjal že dvanajst let prej.
Sodišče v Strasbourgu je leta 2014 namreč razsodilo, da ima država pravico do izvedbe prekrškovnega postopka brez izvedbe zaslišanja obdolženca, kadar je pristojni državni organi (policija) prekršek ugotovil na objektiven način, recimo z merilnikom hitrosti in alkotestom, ali kadar obstajajo drugi prepričljivi fizični dokazi o storitvi prekrška. Kadar pa je bil “prekršek ugotovljen s subjektivno zaznavo (prič, policije itd.), storilec pa je storitev prekrška zanikal”, bi sodišče moralo zaslišati tudi domnevnega storilca prekrška. Evropski sodniki so menili, da policistu sodišče v postopku ne sme verjeti na besedo zgolj zato, ker je uradna oseba. Takih primerov hitrega in s tem po oceni ESČP nezakonitega sojenja pa je bilo v Sloveniji veliko. Na stotine in tisoče je bilo primerov, ki so se zgodili tako, da je država v želji “po večji učinkovitosti pri izterjavi glob za prekrške” dejansko nezakonito obsodila številne domnevne prekrškarje – ki to morda sploh niso bili. Franc je za to vedel, se upiral in jezil, predvsem pa resnično trpel zaradi krivic, ki jim je bil priča.
Vsemu temu je vneto nasprotoval, sodbe ESČP pa so potrdile, da je imel popolnoma prav. Za razliko od Maksimilijana Lavrinca, Hinka Jenulla in drugih, danes že pozabljenih uradnikov in politikov, ki so nam, še predno so jih odpihnile volitve ali pa so se skrili v nove službe, uvedli prav takšno, očitno “neevropsko” zakonodajo.
V nasprotju s karieristi pa si v svojem življenju Franc ni želel podpore politikov in plezanja na vedno višje uradniške položaje. Ostal je to, kar je sporočal njegov priimek. Ni bil vzvišen sodnik, pač pa dobronameren, marsikomu pa tudi dobrotnik; skratka, sodnik z velikim S.
“Ta sodba ni vredna pol deci mlačne Ljubljanice,” je znal Franc kritično oceniti delo sodniških kolegov. Mnogim takšna odkritosrčnost ni bila všeč. In zato je bil Franc Dobrovnik, ki bi kot “žvižgač v sodniških vrstah” moral biti še posebej zaščiten, izpostavljen tudi zelo hudim pritiskom. Prav ti pritiski so skupaj z težko ločitvijo od njegove prve soproge skupaj z izgubo stika s hčerko pred več kot desetletjem, vplivali na hudo poslabšanje njegovega zdravja. Zadnji udarec mu je zadala v letu 2017 še tragična izguba njegove dolgoletne in zveste partnerice Mateje Toni, višje sodnice, ki je bila enako kot Franc predana iskanju in zagotavljanju pravičnosti.
Prijatelji so do zadnjega upali, da bo vztrajen borec, kot je bil, premagal usodo tudi tokrat. Žal je v 66 letu umrl v UKC Ljubljana. Franc Dobrovnik bo v ožjem družinskem trikotniku pokopan danes, v petek, 22. decembra na Žalah, njegovi prijatelji pa se bodo od dobrega Frančiška iz Šiške poslovili točno opoldne naslednjega dne.