Za raziskovanje zgodovine so potrebna resnična dejstva in predvsem dokumenti. Marsikatera zgodba iz naše polpretekle zgodovine nam je bila ves čas prikazovana drugače kot se je v resnici dogajala. Tako so nam tudi razkol Tita z Informbirojem prikazovali kot veliko zmago Jugoslavije, pred nedavnim objavljeni dokumenti pa govorijo drugače.
Ne želim se spuščati v razpravo o tem kako, kaj in zakaj, saj bo pričujoči arhivski dokument zadeve v mnogočem razjasnil.
Raziskovalcem zgodovinskega dogajanja tistega časa v obravnavo pošiljam dokument:
Center za humanistiko 21. stoletja
Ogledalo Knjižnice Mihajla Gračeva
Arhiv J. V. Stalin
Molotov V.M., Stalin J.V.
Pismo J. Brozu-Titu, E. Kardelju, Centralni komite KPJ
4. maj 1948
Vir:
Stalin J.V. dela. – T. 18. – Tver: Informacije in
Založniško središče Soyuz, 2006, str. 472–494.
———
Tovariša Tito, Kardelj,
Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije
Prejeli smo vaš odgovor in sporočilo o sklepu plenuma Centralnega komiteja KPJ z dne 13. aprila 1948, ki sta ga podpisala tovariša Tito in Kardelj.
Na žalost ti dokumenti, še posebej dokument, ki sta ga podpisala tovariša Tito in Kardelj, ne samo, da ne pomenijo nobenega napredka v primerjavi s prejšnjimi dokumenti Jugoslavije, ampak, nasprotno, še dodatno zamotijo zadevo in zaostrujejo konflikt.
Posebno pozornost pritegne ton dokumenta, ki ga ne moremo označiti drugače kot ambicioznega. Dokumenti ne kažejo želje, da bi razkrili resnico, da bi pošteno priznali svoje napake, da bi prepoznali potrebo po odpravi teh napak. Kritike proti njim jugoslovanski tovariši ne jemljejo marksistično, temveč filistrsko, to pomeni, da jih razumejo kot žalitev, ki posega v ugled Centralnega komiteja KPJ in bije ambicije jugoslovanskih voditeljev.
Da bi se rešili tako nezavidljivega položaja, v katerega so se spravili, se zatečejo k “novi” metodi – metodi neutemeljenega zanikanja vseh svojih napak, kljub vsej njihovi očitnosti. Dobro znana dejstva in dokumenti, ki so bili navedeni v pismu Centralnega komiteja Vsezvezne komunistične partije boljševikov(VKP(b)) z dne 27. marca 1948, so zanikani. Tovariša Tito in Kardelj očitno ne razumeta, da takšna otročja metoda neutemeljenega zanikanja dejstev in dokumentov ne more nikogar prepričati in lahko povzroči le nasmeh.
1. O odpoklicu sovjetskih vojaških svetovalcev v Jugoslavijo. V pismu z dne 27. marca je Centralni komite VKP(b) pojasnil razloge za odpoklic sovjetskih vojaških svetovalcev, češ da informacije Centralnega komiteja VKP(b) temeljijo na pritožbahteh svetovalcev o sovražnem odnosu jugoslovanskih funkcionarjev do sovjetske vojske in njenih predstavnikov v Jugoslaviji. Tovariša Tito in Kardelj v celoti zanikata resničnost teh očitkov. Postavlja se vprašanje: zakaj bi Centralni komite VKP(b) bolj verjel neutemeljenim izjavam tovarišev Tita in Kardelja kot pa pogostim pritožbam vojaških svetovalcev ZSSR? Na podlagi česa? ZSSR ima vojaške svetovalce v skoraj vseh državah ljudske demokracije. Ni mogoče poudariti, da je doslej [str. 472] od takrat nismo prejeli nobenih pritožb naših vojaških svetovalcev v teh državah. Prav to pojasnjuje dejstvo, da v teh državah nismo imeli nobenih nesporazumov v zvezi z delom tamkajšnjih sovjetskih vojaških svetovalcev. Toda na tem področju imamo pritožbe in nesporazume samo v Jugoslaviji. Ali ni jasno, da je to situacijo mogoče pojasniti le s posebnim sovražnim režimom, ki obkroža sovjetske vojaške svetovalce v Jugoslaviji.
Tovariša Tito in Kardelj se sklicujeta na visoke stroške, povezane z zadrževanjem sovjetskih vojaških svetovalcev v Jugoslaviji, in poudarjata, da sovjetski generali sprejemajo tri-do štirikrat več dinarjev kot jugoslovanski generali in da bi po njunem mnenju ta okoliščina lahko povzročila pritožbe jugoslovanskih vojaških uradnikov. Toda, prvič, jugoslovanski generali imajo poleg dinarjev v naravi še vrsto drugih materialnih podpor: stanovanje, zaloge, hrano in podobno. Drugič, denarna plača, ki so jo sovjetski generali prejemali v Jugoslaviji, je v celoti ustrezala višini plače sovjetskih generalov, ki so jo prejemali v ZSSR. Jasno je, da se sovjetska vlada ni mogla strinjati z znižanjem plač sovjetskim generalom, poslanim v Jugoslavijo.
Morda so izdatki za sovjetske generale v Jugoslaviji hudi za jugoslovanski proračun, a v tem primeru bi se lahko jugoslovanska vlada vnaprej obrnila na sovjetsko vlado s predlogom, da del stroškov prevzame nase. Ni dvoma, da bi se sovjetska vlada s tem strinjala. Medtem pa so Jugoslovani šli v drugo smer: namesto tovariške rešitve tega vprašanja so začeli žaliti naše vojaške svetovalce, jih imenovati parazite, začeli diskreditirati sovjetsko armado, jugoslovanska vlada pa se je obrnila na sovjetsko vlado šele po okrog sovjetskih vojaških svetovalcev se je ustvarilo sovražno ozračje.
Povsem razumljivo je, da se sovjetska vlada ni mogla sprijazniti s takim položajem.
2. O sovjetskih civilnih specialistih v Jugoslaviji. V pismu z dne 27. marca je Centralni komite VKP(b) objavil razloge za odpoklic civilnih specialistov iz Jugoslavije. Centralni komite VKP(b)se je v tem primeru oprl na pritožbe sovjetskih civilnih strokovnjakov in na sporočila sovjetskega veleposlanika v Jugoslaviji. Iz teh poročil je jasno, da so sovjetski civilni strokovnjaki, kot je bil tovariš Judin, predstavnik VKP(b) v Kominformbiroju, v bistvu [str. 473] dani pod nadzor organov državne varnosti Jugoslavije. Tovariša Tito in Kardelj v svojem pismu zanikata utemeljenost teh pritožb in poročil z argumentom, da jugoslovanski organi državne varnosti ne nadzorujejo sovjetskih ljudi v Jugoslaviji. Toda zakaj bi Centralni komite VKP(b) bolj verjel neutemeljenim trditvam tovariša Tita in Kardelja kot mimogrede konkretnim pritožbam sovjetskega ljudstva in poročilom tovariša Judina? Sovjetska vlada ima veliko svojih civilnih strokovnjakov v vseh državah ljudske demokracije, tam se ne pritožuje od svojih strokovnjakov in z vladami teh držav ni nobenih nesporazumov. Postavlja se vprašanje, zakaj so takšni nesporazumi in konflikti nastajali šele v Jugoslaviji? Morda prav zato, ker je jugoslovanska vlada ustvarila poseben režim v Jugoslaviji za sovjetske ljudi, vključno s tovarišem Judinom?
Jasno je, da se sovjetska vlada ni mogla sprijazniti s takim položajem in je bila prisiljena odpoklicati svoje civilne specialiste iz Jugoslavije.
3. O Velebitu in drugih vohunih v aparatu Ministrstva za zunanje zadeve Jugoslavije. Netočna izjava tovarišev Tita in Kardelja, da sta se onadva, Tito in Kardelj, ko sta se srečala s tovarišem Molotovom, v svojih dvomih omejila »glede Velebita samo na pripombo, da o Velebitu ne razumeta vsega«. Dejansko je šlo v pogovoru teh tovarišev s tovarišem Molotovom za to, da je bil Velebit osumljen kot angleški vohun. Zelo nenavadno se zdi, da tovariša Tito in Kardelj Velebitovo odstranitev iz aparata ministrstva za zunanje zadeve identificirata kot njegovo smrt. Zakaj Velebita ne morejo odstraniti iz MZZ, ne pa uničiti? Čudna je tudi izjava tovariša Tita in Kardelja o razlogih za ohranitev funkcije prvega pomočnika zunanjega ministra: izkazalo se je, da Velebit ni bil odstavljen z mesta prvega pomočnika zunanjega ministra prav zato, ker se še preverja. Ali ne bi bilo pravilneje Velebita črtati iz omenjene objave prav zato, ker se preverja. Od kod tako morbidna dobrohotnost do britanskega vohuna, ki je poleg tega neizprosno sovražen do Sovjetske zveze?
A Velebit ni edini vohun v aparatu ministrstva za zunanje zadeve. Sovjetski predstavniki so večkrat govorili [str. 474] jugoslovanskim voditeljem o jugoslovanskem Leontiču po tem, ko je bil v Londonu kot angleški vohun. Zakaj ta prekaljeni britanski vohun še vedno ostaja v aparatu jugoslovanskega zunanjega ministrstva, ni jasno.
Sovjetska vlada ve, da poleg Leontiča za britansko obveščevalno službo delajo še trije uslužbenci jugoslovanskega veleposlaništva v Londonu, njihova imena še niso bila ugotovljena. Sovjetska vlada nosi polno odgovornost za to izjavo. Nejasno je tudi, zakaj se veleposlanik ZDA v Beogradu obnaša kot gospodar v državi, medtem ko se njegovi “obveščevalci”, ki jih je vse več, prosto sprehajajo?
Prav tako je nerazumljivo, da so se prijatelji in sorodniki krvnika jugoslovanskih narodov Nedića tako zlahka in udobno naselili v državnem in partijskem aparatu Jugoslavije.
Jasno mora biti, da se bo sovjetska vlada, če bo jugoslovanska vlada trmasto kazala nepripravljenost očistiti aparat zunanjega ministrstva vohunov, vzdržala odprte korespondence z jugoslovansko vlado prek jugoslovanskega zunanjega ministrstva.
4. O sovjetskem po, v Jugoslaviji in sovjetski državi. V pismu z dne 13. aprila 1948 tovariša Tito in Kardelj pišeta: »Menimo, da on (sovjetski veleposlanik) kot veleposlanik nima pravice nikogar spraševati o delovanju naše partije. To ni njegova naloga. “Menimo, da je ta izjava tovarišev Tita in Kardelja v osnovi neresnična protisovjetska. Očitno enačijo sovjetskega veleposlanika, odgovornega komunista, ki v Jugoslaviji predstavlja komunistično vlado VKP(b) v jugoslovanski komunistični vladi, z navadnimi buržoaznimi veleposlaniki, z navadnimi uradniki meščanske države, katerih naloga je spodkopavanje temeljev jugoslovanska država. Težko je razumeti, kako sta lahko tovariša Tito in Kardelj padla v tak absurd. Ali razumejo, da takšen odnos do sovjetskega veleposlanika pomeni zanikanje prijateljskih odnosov med ZSSR in Jugoslavijo? Ali razumejo, da ima sovjetski veleposlanik, odgovoren komunist, predstavnik prijateljske države, ki je Jugoslavijo osvobodila nemškega okupatorja, ne samo pravico, ampak tudi dolžnost, da se s komunisti Jugoslavije občasno pogovarja o vseh vprašanjih? To jih lahko zanima!Kako lahko dvomite v te preproste in elementarne stvari, če seveda stojite na stališčih prijateljskih odnosov s Sovjetsko zvezo [str. 475].
Da bi tovariša Tito in Kardelj spoznala, da je treba povedati, da v popolnem nasprotju z jugoslovansko shemo jugoslovanskega veleposlanika v Moskvi ne smatramo za preprostega uradnika, ga ne enačimo z meščanskimi veleposlaniki, ne zanikamo mu “pravica zahtevati od kogarkoli poročanje o delovanju naše stranke.”. Ko je postal veleposlanik, ni prenehal biti komunist. Imamo ga kot tovariša in komunističnega voditelja. Med sovjetskimi ljudmi ima znance, prijatelje. Ali »zbira« podatke o delovanju naše stranke? Verjetno “zbira”. Pa kaj, naj “zbira”. Nimamo razloga, da bi pred tovariši skrivali pomanjkljivosti pri našem delu. Sami razkrivamo svoje pomanjkljivosti, da jih odpravimo.
Menimo, da takšnega odnosa jugoslovanskih tovarišev do sovjetskega veleposlanika ni mogoče šteti za naključnega. Izhaja iz splošnega stališča jugoslovanske vlade, na podlagi katerega jugoslovanski voditelji pogosto ne vidijo razlike med zunanjo politiko ZSSR in zunanjo politiko Anglo-Američanov, istovetijo sovjetsko zunanjo politiko z zunanjo politiko Britanci in Američani ter menijo, da bi morala Jugoslavija enako voditi do Sovjetske zveze, politiko, ki jo vodi do imperialističnih držav – Velike Britanije in ZDA.
V tem pogledu je zelo značilen govor tovariša Tita v Ljubljani konec maja 1945, v katerem je dejal:
»Rečeno je bilo, da je ta vojna pravična vojna, in mi smo jo imeli za takšno. Toda tudi ne zahtevamo njegovega pravičnega konca, zahtevamo, da bo vsak sam svoj gospodar; nočemo plačevati tujih računov, nočemo biti pogajalski vložek, nočemo biti vpleteni v nekakšno politiko, povezano z delitvijo interesnih sfer.«
To je bilo povedano v zvezi z vprašanjem Trsta. Kot veste, so po vrsti ozemeljskih koncesij, ki jih je Sovjetska zveza iztrgala Anglo-Američanom, le-ti skupaj s Francozi zavrnili predlog ZSSR o predaji Trsta Jugoslaviji in s svojimi četami, ki so bile v Italiji, zasedli Trst. In ker so bili vsi drugi načini prenosa Trsta v Jugoslavijo izčrpani, Sovjetski zvezi ni preostalo drugega, kot da zaradi Trsta začne vojno proti Anglo-Američanom in ga zasede s silo. Jugoslovanski tovariši bi morali vedeti, da je ZSSR šele ko [str. 476], se je krvava vojna končala, ni moglo začeti nove vojne. Kljub temu je ta incident vzbudil negodovanje jugoslovanskih tovarišev, kar se je odrazilo tudi v govoru tovariša Tita. Izjava tovariša Tita v Ljubljani, da Jugoslavija »ne bo polagala tujih računov«, da »ne bo pogajalski adut« in da se Jugoslavija noče »zapletati v nekakšno politiko delitve interesnih sfer«, je bila usmerjena ne samo proti imperialističnim državam, ampak tudi proti ZSSR. In hkrati se odnos tovariša Tita do ZSSR v tem primeru ni v ničemer razlikoval od njegovega odnosa do imperialističnih držav, ker ni poudarjal razlike med ZSSR in imperialističnimi državami.
V tej protisovjetski izjavi tovariša Tita, ki poleg tega ni naletela na zavrnitev politbiroja Centralnega komiteja KPJ, vidimo osnovo klevetniške propagande voditeljev KPJ (ki se izvaja v ozkem krogu jugoslovanskih partijskih kadrov) o degeneraciji ZSSR v imperialistično državo, ki si želi gospodarsko podrediti Jugoslavijo, podlagi za klevetniško kampanjo in vodje KPJ o “preporodu” KPJ (b), ki želi “preko Informbiroja” osvojiti druge stranke, da “socializem ZSSR ni več revolucionaren”.
Nekoč je bila sovjetska vlada prisiljena opozoriti jugoslovansko vlado na nesprejemljivost takšne izjave tovariša Tita. Ker pojasnila tovariša Tita in Kardelja, ki so sledila, niso bila zadovoljiva, je sovjetska vlada naročila sovjetskemu veleposlaniku v Beogradu tovarišu Sadčikovu, da poda izjavo jugoslovanski vladi, kar je tovariš Sadčikov dne 5. junija 1945, tudi storil.:
»Govor tovariša Tita smatramo za sovražni napad na Sovjetsko zvezo, razlage tovariša Kardelja pa za nezadovoljive. Samo tako lahko naši bralci razumejo govore tovariša Tita, ker drugače jih ni mogoče interpretirati. Povejte tovarišu, da če še enkrat tako napade Sovjetsko zvezo, mu bomo prisiljeni odgovoriti s kritiko v tisku in ga zanikati.«.
In iz te protisovjetske pozicije tovariša Tita do sovjetske države izhaja odnos jugoslovanskih voditeljev do sovjetskega veleposlanika, ki sovjetskega veleposlanika primerjajo z buržoaznimi veleposlaniki.
Jugoslovanski voditelji očitno nameravajo še naprej vzdrževati ta protisovjetska stališča. A hkrati so jugoslovanski tovariši [str. 477] razumeli, da ostati na teh položajih pomeni premik z zanikanjem prijateljskih odnosov s Sovjetsko zvezo, premik z izdajo enotne socialistične fronte Sovjetske zveze in ljudskih demokratičnih republik. Upoštevati morajo tudi dejstvo, da so z obstankom na takšnih položajih prikrajšani za pravico zahtevati materialno in drugo pomoč od Sovjetske zveze, saj lahko Sovjetska zveza pomaga le prijateljem.
Glede tovariša Tita in Kardelja smo primorani poudariti, da se tako protisovjetsko stališče do sovjetskega veleposlanika in sovjetske države srečujemo samo v Jugoslaviji, medtem ko so odnosi z drugimi državami ljudske demokracije bili in ostajajo prijateljski in neoporečni.
Zanimivo je spomniti, da je tovariš Kardelj, ki je v vsem solidaren s tovarišem Titom, povsem drugače gledal na omenjeno Titovo izjavo v Ljubljani pred tremi leti. Takole nam je povedal sovjetski veleposlanik v Jugoslaviji, tovariš Sadčikov, o svojem pogovoru s tovarišem Kardeljem 5. junija 1945:
»Danes, 5. junija, sem povedal Kardelju, kar si ti povedal meni. (Tito se še ni vrnil). Sporočilo je na Kardelja naredilo globok vtis. Po premisleku je povedal, da se mu zdi ocena Titovega nastopa pravilna. Strinja se tudi, da Sovjetska zveza takšnih izjav ne more več tolerirati. Po vsej verjetnosti bi v današnjem težkem času za Jugoslavijo, je dejal Kardelj, imela odkrita kritika Titovih izjav zanje hude posledice, zato bodo skušali takšne izjave preprečiti. Toda Sovjetska zveza bo imela vso pravico do odprte kritike, če se bo to ponovilo. Takšna kritika jim bo koristila. Kardelj me je prosil, naj se vam zahvalim za to pravočasno kritiko. Po mnenju Kardelja bo ta kritika pripomogla k izboljšanju njihovega dela. V veliko pomoč je bila kritika političnih napak, ki so se zgodile v vladni izjavi marca. Kardelj je prepričan, da bo ta kritika le pripomogla k izboljšanju dela političnega vodstva.
Ko je poskušal (zelo natančno) analizirati vzroke za napake, je Kardelj dejal, da ima Tito seveda velike zasluge pri odpravi frakcionaštva v komunistični partiji in pri organiziranju narodnoosvobodilnega boja, včasih pa si je dovolil obravnavati Jugoslavijo kot nekaj [str. 478] samozadostnega, izven skupnih vezi z razvojem proletarske revolucije in socializma. Drugič, v stranki je nastala taka situacija, da Centralni komite kot organizacijski in politični center pravzaprav ne obstaja. Srečujemo se, je dejal Kardelj, od primera do primera in se naključno odločamo. V bistvu je vsak od nas prepuščen sam sebi. Slog dela je zelo slab, timskega dela ni. Želeli bi si, je nadaljeval Kardelj, da bi Sovjetska zveza na nas gledala kot na predstavnike ene od bodočih sovjetskih republik, in ne kot na predstavnike druge države, ki bi bila sposobna samostojno reševati vprašanja, ampak na Komunistično partijo Jugoslavije kot na del vseh držav, Zvezna komunistična partija, torej, želimo si, da naši odnosi izhajajo iz perspektive, da bo Jugoslavija v prihodnosti postala sestavni del ZSSR. Zato želijo, da jih neposredno in odkrito kritiziramo, svetujemo in pomagamo usmeriti notranjo in zunanjo politiko Jugoslavije v pravo smer.
Kardelju sem odgovoril, da je treba izhajati iz realnega stanja v stvarnosti, namreč iz tega, da je Jugoslavija samostojna država, jugoslovanska komunistična partija pa samostojna partija. Zadeve ste dolžni in sposobni postavljati in reševati sami, mi pa vam bomo vedno svetovali, če se boste obrnili na nas po pomoč. Z Jugoslavijo imamo določene dogovore in še več moralne obveznosti in nikoli vam nismo odrekli nasvetov, nudili smo vam vse vrste pomoči, kadar koli ste se na nas obrnili s kakršnimi koli vprašanji. Kadarkoli sem poslal maršalove zahteve v Moskvo, sem prejel takojšnje pozitivne odgovore. A takšen nasvet je možen in koristen le, če se zanj zahteva vnaprej, preden se sprejmejo kakršne koli odločitve ali dajo izjave.«
Ne bomo se spuščali na primitivne in nekorektne argumente tovariša Kardelja o Jugoslaviji kot bodoči sestavi ZSSR in o jugoslovanski komunistični partiji kot delu VKP(b). Opozoriti pa želimo le na kritične pripombe tovariša Kardelja glede protisovjetskih izjav tovariša Tita v Ljubljani in o slabem stanju v Centralnem komiteju KPJ.
5. O protisovjetski izjavi tovariša Džilasa, o obveščevalni službi in o trgovinskih pogajanjih. V našem pismu z dne 27. marca smo podali protisovjetsko izjavo tovariša Džilasa na eni od sej Centralnega komiteja [str. 479] KPJ, kjer je izjavil, da naj bi bili sovjetski častniki po svoji moralni ravni nižji od častnikov britanske vojske. Ta izjava tovariša Džilasa je bila podana v zvezi z dejstvom, da je več oficirjev sovjetske armade zagrešilo nemoralne zločine v Jugoslaviji. To izjavo tovariša Džilasa smo označili za protisovjetsko ravno zato, ker je namišljeni marksist tovariš Džilas zaradi kršitev dveh ali treh oficirjev spregledal glavno razliko med socialistično sovjetsko armado, ki je osvobodila narode Evrope, in buržoaznimi angleškimi vojskami, katere naloga je zatiranje, ne pa osvobajanje ljudi.
V pismu z dne 13. aprila 1948 Tito in Kardelj izjavljata, da Džilas nikoli ni govoril tako, da je »Tito to pojasnil tako v pismu kot ustno že leta 1945, da so se s to razlago takrat strinjali tako tovariš Stalin kot ostali člani politbiroja Centralnega komiteja VKP(b).«
Menimo, da je potrebno opozoriti, da ta izjava tovarišev Tita in Kardelja ne drži.
Takole je tovariš Stalin odgovoril na izjavo tovariša Džilasa v telegramu, naslovljenem na tovariša Tita:
»Razumem težo vašega položaja po osvoboditvi Beograda. Vedeti morate, da sovjetska vlada, ne glede na gromozanske žrtve in izgube, dela vse, kar je mogoče in celo nemogoče, da bi vam pomagala. Preseneča pa me dejstvo, da se posamezni incidenti in napake posameznih častnikov in vojakov Rdeče armade posplošujejo in prenašajo na celotno Rdečo armado. Tako ne žališ vojske, ki ti pomaga pregnati Nemce in ki krvavi v bojih z nemškimi zavojevalci. Ni težko razumeti, da ni družine brez čudaka, čudno pa bi bilo žaliti vso družino zaradi enega čudaka. Če bi vojaki Rdeče armade vedeli, da so tovariš Džilas in tisti, ki ga niso odvrnili, verjeli, da so britanski častniki moralno boljši od sovjetskih, potem bi zaradi takšne nepravične obtožbe čutili ogorčenje in bolečino.
V tej protisovjetski izjavi, ki ni naletela na zavrnitev drugih članov politbiroja Centralnega komiteja KPJ, vidimo osnovo, na kateri je nastala obrekovalna propaganda voditeljev KPJ proti sovjetski vojski in njenim predstavnikom v Jugoslaviji, kar je bil razlog za odpoklic naših vojaških svetovalcev.
Kako se je potem končala afera s tovarišem Džilasom? To [str. 480] se je končalo s prihodom tovariša Džilasa v Moskvo z jugoslovansko delegacijo, ki se je opravičil tovarišu Stalinu in ga prosil, naj pozabi na neprijetno napako, ki jo je storil na seji Centralnega komiteja KPJ.
Kot vidite, stvari nikakor niso bile takšne, kot jih prikazujeta tovariš Tito in Kardelj.
Žal se je izkazalo, da napaka tovariša Džilasa ni bila naključna.
***
Tovariša Tito in Kardelj obtožujeta sovjetsko ljudstvo, da naj bi novačilo jugoslovanske državljane v svojo obveščevalno službo. Pišeta:
»Menimo, da je napačno, da organi sovjetske obveščevalne službe novačijo naše ljudi v državi, ki gradi socializem; tega ne moremo obravnavati drugače kot dejavnosti, ki so usmerjene proti interesom naše države. To se dela kljub temu, da so naši vodilni kadri in organi državne varnosti proti temu protestirali in opozarjali, da tega ne moremo dopustiti. Novačijo se naši oficirji, novačijo se naši razni voditelji, novačijo se tudi tisti, ki so sovražni do nove Jugoslavije.«
Izjavljamo, da ta trditev tovarišev Tita in Kardelja, ki je poleg tega polna sovražnih napadov na sovjetske predstavnike v Jugoslaviji, nikakor ne ustreza resničnosti.
Čudno bi bilo zahtevati od sovjetskih ljudi, ki delajo v Jugoslaviji, da ves čas molčijo, kot da bi jemali vodo v usta, in da se ne smejo z nikomer pogovarjati in se pogovarjati. Sovjetski predstavniki so politično napredni ljudje, ne le gospodarstveniki, ki so jih najemali za določeno plačo, ne da bi se imeli pravice zanimati za dogajanje v Jugoslaviji. Seveda začnejo pogovore z jugoslovanskimi državljani, sprašujejo, želijo dobiti pojasnila ipd. Moraš biti nepoboljšljiv sovjetofob, da na te pogovore gledaš kot na poskus novačenja ljudi v obveščevalno službo, in to ljudi, ki so »sovražno« nastrojeni do nove Jugoslavije. Samo protisovjetsko nastrojeni ljudje lahko mislijo, da voditelje Sovjetske zveze manj skrbi celovitost in nedotakljivost nove Jugoslavije kot člane [str. 481] Politbiroja Centralnega komiteja KPJ.
Značilno je, da se s takšnimi nesmiselnimi obtožbami proti sovjetskemu ljudstvu srečujemo samo v Jugoslaviji. Zdi se nam, da so te grde obtožbe proti sovjetskemu ljudstvu izmišljene zato, da bi lahko opravičili delovanje jugoslovanskih organov državne varnosti, ki so organizirali nadzor nad sovjetskim ljudstvom v Jugoslaviji.
Ne smemo pozabiti, da jugoslovanski tovariši, ki pridejo v Moskvo, običajno svobodno potujejo po mestih ZSSR, se srečujejo z našimi ljudmi, svobodno komunicirajo z njimi. Niti enega primera ni bilo, da bi jih vlada ZSSR kakor koli omejila. Med zadnjim obiskom ZSSR je tovariš Džilas, potem ko je obiskal Moskvo, za več dni odšel v Leningrad, da bi se pogovarjal s sovjetskimi tovariši. V skladu z jugoslovansko shemo obnašanja je podatke o partijskem in državnem delu mogoče jemati le pri vodilnih organih Centralnega komiteja partije in vlade. Kljub temu tovariš Džilas ni zbiral podatkov od organov ZSSR, ampak od lokalnih organov leningrajskih organizacij. Kaj je tam počel tovariš Džilas, kakšne podatke je zbiral – s temi vprašanji se nam ni zdelo potrebno ukvarjati. Mislimo, da podatkov ni zbiral za anglo-ameriško ali francosko obveščevalno službo, ampak za organe upravljanja Jugoslavije. In če je to res, ne vidimo v tem ničesar grajenega, kajti v teh podatkih lahko jugoslovanski tovariši najdejo marsikaj koristnega zase. Tovariš Džilas ne more reči, da je bil kakor koli omejen.
Postavlja se vprašanje: zakaj bi imeli sovjetski komunisti v Jugoslaviji manj pravic kot jugoslovanski komunisti v ZSSR?
***
Tovariša Tito in Kardelj v svojem pismu z dne 13. aprila ponovno postavljata vprašanje trgovinskih odnosov med ZSSR in Jugoslavijo, češ da je tovariš Krutikov zavrnil nadaljevanje trgovinskih pogajanj z jugoslovanskimi tovariši. Jugoslovanskim tovarišem smo večkrat pojasnili, da tovariš Krutikov zanika izjavo, ki se mu pripisuje. Pojasnili smo tudi, da sovjetska vlada ni postavila vprašanja o prekinitvi trgovinskih pogajanj in trgovinskih operacij z Jugoslavijo. Zato menimo, da je ta problem rešen. In k temu se nimamo namena več vračati. [str. 482]
6. O napačni politični usmeritvi Politbiroja CK KPJ do vprašanj razrednega boja v Jugoslaviji. V našem pismu smo povedali, da v jugoslovanski komunistični partiji ni čutiti duha politike razrednega boja, da se krepijo kapitalistični elementi tako na podeželju kot v mestu, partijsko vodstvo pa ne sprejema ukrepov za omejevanje kapitalističnihelementov.
Tovariša Tito in Kardelj vse to neutemeljeno zanikata in naše izjave, ki so načelne narave, razumeta kot žalitev jugoslovanske komunistične partije in se izogibata meritornemu govorjenju. Njihovi dokazi se skrčijo le na izjave o kapitalnosti in doslednosti družbenih sprememb v Jugoslaviji. Ampak to absolutno ni dovolj. Dejstvo, da zanikajo krepitev kapitalističnih elementov in s tem v zvezi zaostrovanje razrednega boja na podeželju, v razmerah sodobne Jugoslavije, izhaja iz oportunističnega stališča, da je razredni boj v prehodnem obdobju iz kapitalizma v socializem se menda ne krepi, kot trdi marksizem, leninizem bledi, kot so trdili oportunisti tipa Buharin, ki so pridigali gnilo teorijo o mirnem preraščanju kapitalističnih elementov v socializem.
Nihče ne more zanikati globine in temeljitosti družbenih sprememb, ki so v ZSSR posledica oktobrske socialistične revolucije. In vendar VKP(b)iz tega dejstva nikoli ni potegnila zaključka, da razredni boj pri nas slabi ali da ni nevarnosti krepitve kapitalističnih elementov. Lenin je v letih 1920-1921 poudarjal, da »dokler živimo v malokmečki deželi, ima kapitalizem v Rusiji zanesljivejšo ekonomsko osnovo kot komunizem«, ker »mala proizvodnja sproti, dnevno, vsako uro, poraja kapitalizem in buržoazijo, spontano in v velikem obsegu«. Znano je, da petnajst let po oktobrski revoluciji vprašanje najprej ukrepov za omejitev kapitalističnih elementov na podeželju, nato pa likvidacije kulakov kot zadnjega kapitalističnega razreda, petnajst let ni bilo umaknjeno z dnevnega reda naše stranke. Podcenjevanje izkušenj VKP(b) pri zagotavljanju osnovnih pogojev za izgradnjo socializma v Jugoslaviji je obremenjeno z velikimi političnimi nevarnostmi in je za marksiste nesprejemljivo, saj socializma ni mogoče graditi samo v [str. 483] mestu, samo v industriji, graditi ga je treba tako na podeželju kot v kmetijstvu.
Ni naključje, da se voditelji jugoslovanske komunistične partije izogibajo vprašanju razrednega boja in omejevanja kapitalističnih elementov na podeželju. Še več, vprašanje razredne diferenciacije na podeželju je v govorih jugoslovanskih voditeljev skoraj vedno zamolčano, kmečko ljudstvo je obravnavano kot enotna celota, partija pa ni mobilizirana za premagovanje težav, povezanih z rastjo izkoriščevalskih elementov v podeželje. Medtem pa politične razmere na jugoslovanskem podeželju ne dajejo nobene pravice, da bi se prepuščali lahkomiselnemu samozadovoljstvu in dobrodušnosti. V razmerah, ko v Jugoslaviji ni nacionalizacije zemlje, ko obstaja zasebna lastnina zemlje in kupoprodaja zemlje, najemna delovna sila itd. – se partija ne sme vzgajati v duhu zamolčevanja razrednega boja in pomirjanja razrednih nasprotij, ker je na ta način razorožena pred osnovnimi težavami izgradnje socializma. To pomeni, da jugoslovansko komunistično partijo uspava gnila oportunistična teorija o mirnem preraščanju kapitalističnih elementov v socializem, izposojena od Bernsteina, Vollmarja, Buharina.
Prav tako ni naključje, da se nekateri vidni voditelji jugoslovanske komunistične partije pri vprašanju vodilne vloge delavskega razreda odmikajo od marksistično-leninistične poti. Medtem ko marksizem-leninizem izhaja iz priznanja vodilne vloge delavskega razreda pri odpravi kapitalizma in izgradnji socialistične družbe, voditelji jugoslovanske komunistične partije pridigajo povsem drugačna stališča. Dovolj je opozoriti na naslednjo izjavo tovariša Tita v Zagrebu novembra 1946 (Borba, 2. novembra 1946):
“Kmetom ne govorimo, da so najmočnejši steber naše države, da bi dobili njihove glasove, če je treba, ampak zato, ker to res so.”
To stališče je v popolnem nasprotju z marksizmom-leninizmom. Marksizem-leninizem verjame, da je v Evropi in s tem v ljudskih demokracijah napreden in popolnoma revolucionaren razred delavski razred in ne kmetje. Kar zadeva kmečko ljudstvo, je njegova večina, to je revni in srednji kmet, lahko ali je že v zvezi z delavskim razredom, toda vodilna vloga pripada delavskemu razredu. Medtem pa zgornja izjava tovariša Tita ne le [str. 484] zanika vodilno vlogo delavskega razreda, hkrati pa za najmočnejšo oporo nove Jugoslavije razglaša celotno kmečko ljudstvo in s tem kulake. Zato ta izjava izraža stališča, ki so primerna za malomeščanske politike, ne pa za marksiste-leniniste.
7. O napačni politiki Politbiroja CK KPJ v odnosih med Partijo in Ljudsko fronto. V zadnjem pismu smo zapisali, da v Jugoslaviji za glavno vodilno silo ne velja komunistična partija, ampak Ljudska fronta, da jugoslovanski voditelji omalovažujejo vlogo partije pravzaprav v nestrankarski Ljudski fronti, medtem ko delajo isto temeljno napako, ki so jo menjševiki naredili pred štiridesetimi leti v Rusiji.
Tovariša Tito in Kardelj to zanikata, češ da so vse odločitve Ljudske fronte odločitve partije, vendar se jima ne zdi treba poudarjati, da je to ali ono odločitev sprejela ta ali ona partijska konferenca.
Toda ravno v tem je izvorna napaka jugoslovanskih tovarišev, da nočejo Partije in njenih odločitev odkrito pokazati pred vsem ljudstvom, da bi ljudstvo vedelo, da je Partija vodilna sila, da Partija vodi ljudstvo, in ne obratno.
V skladu s teorijo marksizma-leninizma je komunistična partija najvišja oblika organiziranosti delovnega ljudstva, je nad vsemi drugimi organizacijami, vključno s sovjeti v ZSSR in Ljudsko fronto v Jugoslaviji. Partija stoji nad vsemi temi delovnimi organizacijami ne samo zato, ker zbira v svoje vrste najboljše elemente delovnega ljudstva, ampak tudi zato, ker ima svoj poseben program, svojo posebno politiko, na podlagi katere usmerja vse druge organizacije delovnega ljudstva. Politbiro Centralnega komiteja KPJ pa se boji o tem spregovoriti pred delavskim razredom in vsem jugoslovanskim ljudstvom odkrito in neposredno, na ves glas. Politbiro Centralnega komiteja KPJ meni, da če tega ne bo poudaril, druge stranke ne bodo imele razloga, da bi pokazale svojo moč in začele delovati. Tovariša Tito in Kardelj očitno mislita, da lahko s to ceneno zvijačo odpravita zakon zgodovinskega razvoja, prevarata razred, prevarata zgodovino. A vse to je iluzija in samoprevara. Če obstajajo antagonistični razredi, bo tudi boj med njimi, in če bo boj, bo tudi odsev tega boja v delovanju različnih skupin in strank [str. 485] tako zakonito kotnezakonito.
Lenin je rekel, da je partija najpomembnejše orožje v rokah delavskega razreda. Naloga vodij je, da to orožje držijo v pripravljenosti. Glede na to, da jugoslovanski tovariši skrivajo partijsko zastavo in se izogibajo postavljanju vodilne vloge partije pred ljudstvom, otopijo to orožje delavskega razreda, zmanjšajo vlogo partije in razorožijo delavski razred. Smešna je celo misel, da bo sovražnik zaradi te cenene zvijačnosti jugoslovanskih tovarišev odnehal boj. Zato je treba ohraniti stranko vedno pripravljeno na boj proti sovražniku, ne uspavajte je, ne skrivajte prapora, ne uspavajte je z mislijo, da sovražnik, če mu ni dano razloga, neha boj, bo prenehal organizirati svoje sile v legalni in nezakoniti obliki.
Menimo, da je šlo z zmanjševanjem vloge komunistične partije v Jugoslaviji predaleč. Govorimo o bistveno napačnem razmerju med komunistično partijo in Ljudsko fronto v Jugoslaviji. Ne smemo pozabiti, da so v Ljudski fronti Jugoslavije tudi v razrednem smislu zelo različni elementi, tako kulaki, gospodarstveniki, mali tovarnarji, meščanska inteligenca, kot tudi različne politične skupine, vključno z nekaterimi buržoaznimi strankami. Dejstvo, da v Jugoslaviji na političnem prizorišču nastopa samo Ljudska fronta, partija in njene organizacije pa v svojem imenu ne nastopajo odkrito pred ljudstvom, ne le zmanjšuje vlogo partije v političnem življenju države, temveč spodkopava tudi stranko kot samostojno politično silo, ki je dolžna osvajati vedno več zaupanja ljudstva in pokrivati s svojim vplivom široke delavske množice z odkrito politično dejavnostjo, odkrito propagando svojih nazorov in svojega programa.
Tovariša Tito in Kardelj pozabljata, da Partija raste in lahko raste le v odkritem boju proti sovražnikom, da poceni zvijače in spletke Politbiroja CK KPJ ne morejo nadomestiti tega boja, ki je šola za vzgojo partijskih kadrov. Trdovratno zavračanje priznanja zmotnosti izjave, da Komunistična partija Jugoslavije nima drugega programa kot program Ljudske fronte, kaže, kako daleč so se jugoslovanski voditelji oddaljili od marksistično-leninističnih nazorov partije. V tem vidimo nevarnost razvoja likvidatorskih tendenc v razmerju do Komunistične partije Jugoslavije, kar pa ogroža sam obstoj Komunistične partije in navsezadnje nosi skrito [str. 486] nevarnost degeneracije Ljudske republike Jugoslavije. Tovariša Tito in Kardelj trdita, da so bile napake menjševikov v zvezi z razpadom marksistične stranke v nestrankarsko množično organizacijo storjene pred 40 leti in da zato ne more biti nobene povezave med temi napakami in napakami politbiroja Centralne vlade, komiteja KPJ. Tovariša Tito in Kardelj se globoko motita. Teoretična in politična povezava med tema dvema pojavoma je nedvomna, saj tako kot so leta 1907 počeli menjševiki, tako kot tovariša Tito in Kardelj po 40 letih omalovažujeta vlogo marksistične stranke, tako kot zanikata vlogo partije. Kot najvišjo obliko organiziranosti, ki stoji nad vsemi drugimi množičnimi organizacijami delovnega ljudstva, na enak način razgrajujeta marksistično stranko v nestrankarsko množično organizacijo. Razlika je le v tem, da so menjševiki svoje napake delali v letih 1906–1907 in se glede na to, da jih je marksistična stranka obsodila na londonskem kongresu, niso več pojavile. Politbiro Centralnega komiteja KPJ pa jih v nasprotju z obstoječo vizualnolekcijo po 40 letih potegne iz groba starih menševiških zmot in jih predstavi kot svojo novo teorijo partije. Ta okoliščina ne zmanjšuje napak jugoslovanskih tovarišev, temveč jih, nasprotno, povečuje.
8. O alarmantnem stanju v jugoslovanski komunistični partiji. V prvem pismu smo povedali, da Komunistična partija Jugoslavije še naprej ostaja v pollegalnem položaju, čeprav je prišla na oblast pred tremi leti. Rekli smo, da v partiji ni znotrajpartijske demokracije, ni volitev, ni kritike in samokritike, da je Centralni komite KPJ v večini sestavljen iz kooptiranih, ne izvoljenih članov.
Tovariša Tito in Kardelj vse to neutemeljeno zanikata. Pišeta, da »v Centralnem komiteju KPJ kooptirani člani niso v večini, da je na peti konferenci, ki je bila decembra 1940 v globoki ilegali… in ki je po sklepu Kominterne, imel vsa pooblastila kongresa, je bilizvoljen Centralni komite KPJ v številu 31 članov in 10 kandidatov, ... da je od tega števila 10 članov Centralnega komiteja in 6 kandidatov padlo v vojni, da sta bila poleg tega iz Centralnega komiteja sta bila izključena dva člana Centralnega komiteja, da je danes na konferenci izvoljenih 19 članov Centralnega komiteja KPJ in kooptiranih 7 članov, tako da sedaj Centralni komite KPJ sestavlja 26 članov.
Ta objava je popolnoma neresnična. Kot je razvidno iz arhiva Kominterne, na peti konferenci, ki je bila oktobra in ne decembra 1940, ni bilo izvoljenih 31 članov [str. 487] Centralni komite in 10 kandidatov ter 22 članov Centralnega komiteja in 16 kandidatov. Takole poroča o tem tovariš Walter (Tito sam) konec oktobra 1940 iz Beograda:
»Tovariš Dimitrov. Od 19. do 23. oktobra je potekala peta konferenca KPJ. Sodeloval je 101 izbrani delegat iz vseh regij države. Centralni odbor je bil izvoljen v številu 22 ljudi, med njimi dve ženski in 16 kandidatov. Pokazala se je popolna enotnost pogledov – Walter.«
Če je od 22 izvoljenih članov centralnega odbora umrlo 10, je ostalo 12 izvoljenih članov, če pa sta bila od 12 članov izključena še dva, je ostalo deset izvoljenih članov centralnega odbora. Tovariša Tito in Kardelj pravita, da je zdaj v Centralnem komiteju 26 članov in če temu številu odvzamemo 10 izvoljenih članov Centralnega komiteja, to pomeni, da ostane v sedanjem Centralnem komiteju 16 kooptiranih članov.
Izkazalo se je, da je večina članov današnjega centralnega komiteja kooptiranih. Enako se ne dogaja samo s člani centralnega komiteja, ampak tudi z lokalnimi voditelji, ki so imenovani in ne izbrani iz vrst.
Menimo, da takega načina oblikovanja vodilnih organov stranke v razmerah, ko je stranka na oblasti in ko ima možnost uživati polno legalnost, ne moremo imenovati drugače kot pollegalna pozicija stranke in že samo vrsto organizacije – sektaško-birokratsko.
Absolutno nesprejemljivo je, da sestanki sploh ne potekajo ali potekajo tajno, saj to nujno spodkopava vpliv Partije na množice. Nesprejemljivo je tudi, da je sprejem tajen pred delavci, saj mora imeti sprejem veliko vzgojno vlogo, povezovati partijo z delavskim razredom in vsemi delovnimi ljudmi.
Če bi Politbiro Centralnega komiteja KPJ dovolj spoštoval svojo partijo, ne bi dovolil, da bi prišlo do takšnega stanja v partiji, in bi takoj po prevzemu oblasti, torej pred tremi leti, predlagal, da stranka skliče kongres, da se preuredi na podlagi demokratičnega centralizma, tako da začne delovati kot povsem legalna stranka.
Povsem razumljivo je, da v takšnih razmerah v stranki, v razmerah, ko ni volitev vodilnih organov, temveč je le imenovanje od zgoraj, ne more biti govora o znotrajstrankarski demokraciji, še manj pa o kritiki in [str. 488] samokritičnosti. Vemo, da se člani stranke bojijo izraziti svoje mnenje, bojijo se kritično govoriti o razmerah v stranki, zato so bolj tiho, da ne bi bili izpostavljeni represiji. Ni naključje, da je minister za državno varnost hkrati sekretar Centralnega komiteja za kadrovske zadeve ali, kot temu rečeta tovariša Tito in Kardelj, organizacijski sekretar Komunistične partije Jugoslavije. Očitno je, da so člani stranke in partijski kadri postavljeni pod nadzor ministra za državno varnost, kar je absolutno nesprejemljivo in nesprejemljivo. Na primer, dovolj je bilo, da je tovariš Žujovič na seji Centralnega komiteja izrazil svoje nestrinjanje z osnutkom odgovora Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije na pismo Centralnega komiteja VKP(b),saj je bil takoj izključen iz CK. Očitno Politbiro Centralnega komiteja KPJ na partijo ne gleda kot na neodvisen organizem, ki ima pravico izražati svoje mnenje, ampak nanjo gleda kot na partizanski odred, katerega člani nimajo pravice obravnavati nobenih vprašanj, vendar mora brez ugovora izpolnjevati vse zahteve svojega vodje. Pri nas se temu reče uvajanje vojaških metod v partijo, kar nikakor ne ustreza načelom znotrajstrankarske demokracije v marksistični stranki.
Kot veste, je nekoč tudi Trocki poskušal uvesti vojaško metodo vodenja v VKP(b), vendar ga je partija, ki jo je vodil Lenin, obsodila in premagala, vojaške metode so bile zavržene in notranja partijska demokracija je bila obnovljena kot zelo pomembno načelo partijske izgradnje.
Menimo, da tako nenormalno stanje v jugoslovanski komunistični partiji predstavlja najresnejšo nevarnost za življenje in nadaljnji razvoj partije. Čim prej bo konec tega sektaško-birokratskega režima v partiji, tem bolje bo tako za KPJ kot za Jugoslovansko ljudsko demokratično republiko.
9. O arogantnosti voditeljev CK KPJ in o njihovem nekorektnem odnosu do svojih napak. Kot je razvidno iz pisem tovarišev Tita in Kardelja, v celoti zanikata obstoj kakršnih koli napak v delovanju Politbiroja Centralnega komiteja KPJ, pa tudi obrekovalne propagande, ki poteka v ozkem krogu jugoslovanskih partijskih kadrov, o »izrodu« ZSSR v imperialistično državo itd. Verjamejo, da gre tukaj za netočne informacije Centralnega komiteja VKP(b) o položaju v Jugoslaviji. Menijo, da je Centralni komite VKP(b) postal žrtev netočnih in obrekljivih informacij, ki so se širile [str. 489] tovariša Žujovića in Hebranga ter da če ne bi bilo teh netočnih podatkov o razmerah v Jugoslaviji, ne bi bilo nesporazumov med ZSSR in Jugoslavijo. Na ta način so prišli do zaključka, da stvar ni v napakah Centralnega komiteja KPJ in ne v kritiki teh napak s strani Centralnega komiteja VKP(b), temveč v netočnih informacijah s strani tovarišev Žujoviča in Hebranga, ki sta s takšnimi informacijami zavajala VKP(b). Mislijo, da če bodo kaznovali tovariša Hebranga in Žujoviča (Hebrang je bil leta 1948 aretiran in ubit v zaporu, Žujovič je bil aretiran leta 1948 in je 10 let preživel v Titovih kazematih), potem bo vse v redu. Najdeni so torej krivci za vse.
Ne verjamemo, da tovariša Tito in Kardelj sama verjameta v verodostojnost te verzije, dejstvo, da to verzijo držita kot resnično, pa kaže na to, da se jima zdi najlažji izhod iz nezavidljive situacije, v kateri se je znašel sam politbiro Centralnega komitejakomunistične partije. Z gradnjo te lažne in na prvi pogled naivne različice se želijo ne le znebiti odgovornosti za poslabšanje sovjetsko-jugoslovanskih odnosov in preložiti odgovornost na ZSSR, ampak hkrati očrniti Centralni komite VKP(b), ki sta jo izpostavila kot pohlepno po kakršnih koli »tendencioznih in »protipartijskih« informacijah.
Menimo, da je takšen odnos tovariša Tita in Kardelja do Centralnega komiteja VKP(b) in njegovih kritičnih pripomb o napakah jugoslovanskih tovarišev ne samo lahkomiseln in lažniv, ampak tudi globoko protipartijsko usmerjen.
Če sta tovariša Tito in Kardelj želela odkriti resnico in če jima ta resnica ne bode v oči, bi morala resno razmisliti o naslednjem:
a) Zakaj se informacije Centralnega komiteja VKP(b)o razmerah na Poljskem, Češkoslovaškem, Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji, Albaniji izkažejo za pravilne in ne povzročajo nesporazumov s komunističnimi partijami teh držav, medtem ko so se informacije o položaju v Jugoslaviji po mnenju jugoslovanskih tovarišev izkazale za tendenciozne in protipartijske ter so z njihove strani povzročile protisovjetske napade in sovražnost do Centralnega komiteja VKP(b)?
b) Zakaj se prijateljski odnosi med ZSSR in narodnodemokratičnimi državami razvijajo in krepijo, sovjetsko-jugoslovanski odnosi pa so se poslabšali in se še slabšajo?
c) Zakaj so se komunistične stranke narodnodemokratičnih držav strinjale s pismom Centralnega komiteja VKP(b) z dne 27. marca in obsodile [str. 490] napake jugoslovanskih tovarišev, medtem ko Politbiro CK KPJ trmasto stoji za svojimi napakami in se je znašel v izolaciji?
Je vse po naključju?
Da bi razkrili napake Politbiroja Centralnega komiteja KPJ, se praviloma ni treba zanašati na informacije posameznih tovarišev, kot sta tovariša Žujovič in Hebrang. Za to je več kot dovolj, da se človek seznani z uradnimi izjavami voditeljev KPJ, na primer z izjavami tovarišev Tita, Džilasa, Kardelja in drugih, objavljenimi v tisku.
Izjavljamo, da sovjetski ljudje niso sprejeli nobenih sporočil tovariša Hebranga. Izjavljamo, da pogovor tovariša Žujoviča s sovjetskim veleposlanikom v Jugoslaviji, tovarišem Lavrentjevim, ni podal niti desetine vsega, kar je v zmotnih in protisovjetskih govorih jugoslovanskih voditeljev. Represije zoper te tovariše ne pomenijo le nesprejemljive represalije, nezdružljive z načeli znotrajpartijske demokracije, ampak pričajo tudi o protisovjetskem stališču jugoslovanskih voditeljev, ki pogovor med jugoslovanskimi komunisti in sovjetskim veleposlanikom razumejo kot zločin.
Menimo, da se za poskusi jugoslovanskih tovarišev, da bi se odrekli odgovornosti za poslabšanje sovjetsko-jugoslovanskih odnosov, stoji dejstvo, da se ti tovariši nočejo zavedati svojih napak in nameravajo v prihodnje nadaljevati svojo sovražno politiko do ZSSR.
Lenin je rekel:
»Odnos politične stranke do svojih napak je eno najpomembnejših in najzanesljivejših meril za resnost stranke in izpolnjevanje strankinih obveznosti do svojega razreda in delavskih množic. Odkrito priznati svojo napako, razkriti njene korenine, analizirati stanje, ki je do nje prišlo, skrbno premisliti, kako napako popraviti – to je značilen znak resnosti stranke, to je izpolnjevanje njenih obveznosti, to je izobraževanje in usposabljanje razreda, nato pa v množice.”
Žal moramo ugotoviti, da so voditelji KPJ, ki niso hoteli priznati in popraviti svojih napak, na najbolj očiten način kršili ta načelni leninistični ukaz.
Ob tem moramo poudariti, da so voditelji francoske in italijanske komunistične partije v nasprotju z jugoslovanskimi [str. 491] voditelji, bili v tem smislu na vrhuncu položaja, ker so na konferenci 9.komunističnih partij pošteno priznali svoje napake, jih v dobri veri popravili in tako svojim strankam pomagali okrepiti svoje vrste, pomagali pri vzgoji svojih kadrov.
Menimo, da je razlog za nepripravljenost Politbiroja Centralnega komiteja KPJ, da pošteno prizna svoje napake in jih dobronamerno popravi, v pretirani arogantnosti jugoslovanskih voditeljev. Po doseženih uspehih se jim je vrtelo v glavi, obnašali so se, kot bi bili do kolen v morju. Niso le domišljavi, ampak pridigajo tudi ošabnost, ne zavedajoč se, da lahko ošabnost pogubi jugoslovanske voditelje.
Lenin je rekel:
»Vse revolucionarne stranke, ki so izginile – izginile so zato, ker so bile arogantne, niso znale videti, v čem je njihova moč, in so se bale govoriti o svojih slabostih. In ne bomo izgubljeni, saj nas ni strah govoriti o svojih slabostih in se jih bomo naučili premagovati.«
Žal moramo ugotoviti, da so jugoslovanski voditelji, ki se ne odlikujejo po skromnosti in so še naprej ošabni glede svojih uspehe (ki niso tako veliki), ta Leninov opomin predali pozabi.
Tovariša Tito in Kardelj v svojem pismu govorita o zaslugah in uspehih jugoslovanske komunistične partije, da je Centralni komite VKP(b) priznaval te zasluge in uspehe, zdaj pa kot da jih zamolčuje. To pa seveda ne drži. Nihče ne more zanikati zaslug in uspehov jugoslovanske komunistične partije. To je neizpodbitno. Vendar je treba reči, da zasluge in uspehi, recimo, komunističnih partij Poljske, Češkoslovaške, Madžarske, Romunije, Bolgarije in Albanije nikakor niso manjši od zaslug in uspehov jugoslovanske komunistične partije. Pa vendar se voditelji teh komunističnih partij obnašajo skromno, ne kričijo o svojih uspehih, za razliko od jugoslovanskih voditeljev, ki so s pretiranim hvalisanjem brenčali vsem na ušesa.
Poudariti je treba tudi, da imata francoska in italijanska komunistična partija ne manj, ampak več zaslug pred revolucijo kot jugoslovanska komunistična partija. In to, da imata francoska in italijanska komunistična partija danes manj uspeha kot jugoslovanska komunistična partija, se ne razlaga z nekimi posebnimi odlikami jugoslovanske komunistične partije, temveč predvsem s tem, da je po napadu nemških padalcev na štab jugoslovanskih partizanov, v času, ko je narodnoosvobodilno gibanje v Jugoslaviji doživljalo hudo krizo, sovjetska vojska priskočila na pomoč jugoslovanskemu [str. 492] ljudstvu, razbila nemške okupatorje, osvobodilaBeograd in na ta način ustvarila pogoje za prihod komunistične partije na oblast. Na žalost sovjetska vojska ni nudila in ni mogla nuditi takšne pomoči francoski in italijanski komunistični partiji. Če bi tovariša Tito in Kardelj upoštevala to okoliščino kot neizpodbitno dejstvo, bi se manj oglašala o svojih zaslugah in bi se vedla spodobneje in skromneje.
Nerazsodnost jugoslovanskih voditeljev je takšnih razsežnosti, da si pripisujejo celo take zasluge, da jim nikakor ne morejo biti priznane. Vzemimo na primer vprašanja vojaške znanosti. Jugoslovanski voditelji trdijo, da so marksistično znanost o vojni dopolnili z novo teorijo, po kateri je vojna kombinacija delovanja redne vojske, partizanskih odredov in ljudskih uporov. Medtem pa je ta tako imenovana teorija stara kot svet in zato za marksistično znanost o vojni ne predstavlja nič novega. Kot je znano, so boljševiki skozi celotno obdobje državljanske vojne (1917-1920) uporabljali kombinacijo akcij redne vojske, partizanskih odredov in ljudskih vstaj, pri čemer so jih uporabljali v veliko večjem obsegu, kot so jih izvajali v Jugoslaviji. Pa vendar boljševiki nikoli niso rekli, da so s to metodo vojaškega delovanja vnesli nekaj novega v vojno znanost. Nič takega niso rekli, ker je to metodo veliko prej kot boljševiki uspešno uporabil leta 1812 feldmaršal Kutuzov v Rusiji v vojni proti Napoleonu. In vendar feldmaršal Kutuzov, ki uporablja to metodo, ni trdil, da je inovativen, saj so celo Španci, pred feldmaršalom Kutuzovom, leta 1808 začeli uporabljati to metodo v vojni proti Napoleonu (“gerile”). Izkazalo se je, da je tisto, kar jugoslovanski voditelji štejejo za novo v vojni znanosti, v resnici staro več kot 140 let, kar si pripisujejo kot zasluge, pa je v resnici zasluga Špancev.
Poleg tega se je treba spomniti, da pretekle zasluge nekaterih vodij ne izključujejo možnosti napak danes. In Trocki je imel v svojem času revolucionarne zasluge, vendar to sploh ne pomeni, da bi VKP(b)lahko zamižala na njegove zelo hude oportunistične napake, ki so ga kasneje potisnile v tabor sovražnikov Sovjetske zveze.
Tovariša Tito in Kardelj v svojem pismu predlagata, da se naj [str. 493] pošlje v Jugoslavijo predstavnik Centralnega komiteja VKP(b), da bi tam preučil vprašanja tamkajšnjih sovjetsko-jugoslovanskih nesoglasij. To pot ocenjujemo kot napačno, saj ne gre za preverjanje posameznih dejstev, ampak za temeljna nesoglasja.
Kot je znano, so se s problemom sovjetsko-jugoslovanskih nesoglasij že seznanili centralni komiteji 9. komunističnih partij, ki imajo svoje informbiroje. Napačno bi bilo izključiti druge komunistične stranke iz tega problema. Zato predlagamo, da se to vprašanje obravnava na naslednji seji Informbiroja.
4. maj 1948, Moskva
V imenu Centralnega komiteja VKP(b)
V. Molotov
J. Stalin
– –
28. junija 1948 je bila v Bukarešti sprejeta resolucija informbiroja z nazivom »Resolucija o stanju v Komunistični partiji Jugoslavije«.
Po prebiranju tega teksta se marsikaj kaže drugače. Večina tistega kar so nam govorili ni ustrezala resnici, predvsem pa to, da je Edvard Kardelj, ki počiva v grobnici narodnih herojev, hotel Jugoslavijo priključiti k ZZSR.