Izjava Slovenske nacionalne stranke ob razglasitvi sodbe arbitražnega tribunala
Razsodba, ki jo je predstavil predsednik arbitražnega tribunala, g. Gilbert Guillaume, je dokončanje stoletnega projekta, ki se je pričel uresničevati ob koncu Prve svetovne vojne, ko je Zagreb s pomočjo vodilnih slovenskih “narodovih predstavnikov”, tako klerikalnega kot liberalnega pedigreja, izigral uresničenje Zedinjene Slovenije. Tako je mogoče poimenovati dogodek, ki se je zgodil dne 31.10.1918, ko je vlada v Ljubljani, v parlamentu Vojvodine Krajnske, na podlagi ustavnega dokumenta suverena Karla (Manifest, 16.10.1918), enako kot dežele Cislajtanije z nemško govorečo večino dober teden dni prej, razglasila, da “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”. Notranji minister te vlade je ob deseti obletnici razglasitve zapisal, da smo tako uresničili “Zedinjeno Slovenijo”.
Seveda so vodilni slovenski “bojevniki za narodove pravice” s svetlobno hitrostjo to obstoječe internacionalno pravno dejstvo skrili v predal in se priklonili Zagrebu. Prepustili so mu iniciativo in se kot prirepek plazili v Beogradu, kjer je regent Aleksander, kljub vsemu, v dokumentu o “Ujedinjenju” dal zapisati, da se s Srbijo ne združuje Država Slovenca Hrvata i Srba, marveč ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba, s čemer so postale slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, subjekt nastanka nove južnoslovanske države, ki je leta 1991, pod imenom SFRJ začela razpadati.
Slovenske dežele so se kot države s teritorijem, državnimi mejami, državljani in oblastjo združile s Srbijo v Jugoslavijo. Ves čas obstoja te države se državnih meja slovenskih dežel nihče ni dotikal. Mejo Prekmurja na Dravi je zabeležil Trianon. Državne meje Štajerske, Krajnske in Primorja je maja 1941 brez ugovora priznala NDH. Ker notranji pravni akti (torej tudi notranje “republiške” meje) na internacionalni ravni ne učinkujejo, so omenjene državne meje slovenskih dežel ostale nedotaknjene tudi v socialistični “federativni” Jugoslaviji. V trenutku, ko se je Republika Slovenija osamosvojila – torej razdružila od tistega, s komer se je leta 1918 “ujedinila” kot “ZEMLJE države SHS”, so te obstoječe državne meje znova stopile v veljavo.
Tega dejstva seveda nihče od oblastnikov in “strokovnjakov” ni ali ni hotel opaziti. In to kljub temu, da je celo besedilo TUL, ki govori o državni meji, s pojmom “v okviru SFRJ” upoštevalo posebne okoliščine, oz. predvidelo, da tkim. “republiška” meja ni v vsem poteku dejanska državna meja osamosvojene države. Posebej še, ker se Slovenija ni osamosvojila od Hrvatske, marveč od SFRJ. Preostanek SFRJ je namreč razpadel (in to mukoma, v hudih secesionističnih vojnah) dosti kasneje, ko je bila Republika Slovenija že dolge mesece suvereni subjekt internacionalnega prava, z ozemljem/državno mejo, oblastjo in državljani, ter de facto mednarodno priznan z udeležbo na Brionski tripartitni konferenci, kot eden od treh udeleženih (Evropska skupnost – sklicatelj, SFRJ, kot agresor in R Slovenija, kot napadena država).
Kruta resnica je, da nihče od oblastnikov v Ljubljani niti slišati ni hotel o internacionalnih pravnih dejstvih v zvezi z osamosvojitvijo. Kaj šele karkoli o državnosti in državni meji Slovenije (slovenskih dežel). Obrazložitev predsednika arbitražnega tribunala je razločno pokazala, da je Slovenija tribunalu zamolčala vsa relevantna dejstva s tem v zvezi in ga prepričala, da je državna meja osamosvojene Republike Slovenije preprosto nekdanja republiška meja, ne pa, kakor je zapisano v TUL “v okviru (!!!) nekdanje SFRJ”! V okviru namreč pomeni: upoštevajoč vse relevantne okoliščine. A o vsem tem v Memorandumu, ki ga je Slovenija predložila tribunalu kot zbir svojih argumentov, ni niti črke.
Tribunal je deloval strogo v okviru pravil arbitražnega postopka, dogovora, zapisanega v Sporazumu o arbitraži, in argumentov, ki jih je Slovenija dala na mizo. Njegova odločitev je – upoštevajoč to resnico – več kot korektna, v bistvenih podrobnostih celo uspeh za Slovenijo. Nima pa smisla ugibati, kako bi tribunal postopal, če bi Ljubljana predložila resnično vsa relevantna dejstva, kakršna terja Sporazum o arbitraži. Ostaja pa dejstvo, da je južni sosedi uspel veliki met: Po komaj sto letih sistematičnega delovanja v vseh mogočih, različnih okoliščinah je pridobitve na račun slovenskih dežel zaokrožila s skoraj polovico Primorske in vsem ozemljem med Muro in Dravo (na kateri je vedno potekala meja Hrvatske). Odločitev tribunala ji je prepustila dokončno več kot 4.000 kvadratnih kilometrov teritorija, ki ni bil nikoli del kake hrvaške države. Kot rečeno, uspel je Zagrebu “veliki met” – a izkušnja s prijatelji onkraj Rečine, Kolpe, Sotle in Drave uči, da zelo verjetno niti s tem epohalnim (civilizacijskim?) dosežkom ne bodo zadovoljni!
Predvsem pa velja poudariti, da čaka države Evropske unije zelo negotova usoda, če bodo v 21. stoletju dovoljevale teritorialni ekspanzionizem na podlagi primitivnih nacionalističnih apetitov, surovo teptanje obstoječih državnih teritorijev in struktur, pri čemer je ignoriranje epskih naporov tako Republike Slovenije kot tudi arbitražnega tribunala, da pride do premišljene in na načelih in pravilih internacionalnega prava temelječe rešitve problema, še najmanjša težava. Dosti hujša je izjava s strani USA, da se v zadevi implementacije razsodbe ne bodo postavile na nobeno stran, da naj državi problem rešita med seboj, kar de iure in de facto pomeni, da se USA požvižgajo na Sporazum o arbitraži in na delo arbitražnega sodišča!
Lepa reč! “Obetavno” za mir v svetu. Ignorantje pri slovenskih vzvodih oblasti imajo očitno več kot dovolj “kolegov” na vseh štirih straneh neba.