1.) Komunikacija arbitra in pooblaščenke v ničemer ni učinkovala na delo tribunala – to je z veljavno in upravičeno odločitvijo tribunal ugotovil in hkrati odstranil vse motnje v postopku ter imenoval novega arbitra, skladno z določili Sporazuma o arbitraži. Vse kršitve tako Sekolca, Drenikove, ministra Erjavca in drugih, so popolnoma brez pomena glede tribunalove arbitražne odločbe.
2.) Hrvaška je lahko “izstopila iz arbitraže” izključno zato, ker slovenska stran ni sledila določilom Sporazuma o arbitraži, po katerih Republika Hrvaška sploh ni niti ne more biti “stranka v postopku odločanja o poteku meje” in na noben način iz arbitraže ne more “izstopiti”. Njen podpis na Sporazumu je izključno zaveza, da bo:
a) poravnala svoj del stroškov in
b) upoštevala in izpolnila arbitražno odločbo, kolikor jo zadeva.
3.) Ker slovenska stran ni sledila izrecnim in nedvoumnim določilom Sporazuma o arbitraži in je v memorandumu zavajala tribunal zlasti z osnovnim (lažnim) podatkom, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška osamosvojili hkrati”, je na ta način po eni strani omogočila Republiki Hrvaški položaj, ki ga pravno ni imela, po drugi strani pa zaradi lažnih navedb v memorandumu povzročila ničnost tribunalove arbitražne odločitve.
Kriminalistične obravnave so torej nujne proti
a) sestavljalcem memoranduma,
b) podpisniku memoranduma.