Spet ena … To ni res. “Hrvaška je pridobila največ. Povrnila si je celotno ozemlje, ki ji je bilo odtujeno po 1. svetovni vojni in ga je zasedla Italija.”
Citirano mnenje je indikativno in zelo verjetno (merjeno z dejanskim stanjem slovenske zunanje in notranje politike) odraža miselni/intelektualni okvir tukajšnjih odločujočih krogov vključno vseprisotni tribalizem. Seveda niti ena postavka ne drži.
a) Hrvaška si ni ničesar povrnila, ker nikoli ničesar (tistega, kar naj bi si “povrnila”) ni imela. Hrvaška je ob nastanku južnoslovanske države 1. 12. 1918 “imela” (“ima” lahko samo subjekt! Hrvaška – pravilno: Hrvatska – pa je bila teritorij Kraljevine Ogrske brez lastne državne subjektivitete) – torej segala do meje guvernature Reka (pod neposredno upravo Budimpešte).
b) Hrvatski torej po 1. svetovni vojni ni bilo nič “odtujeno”. Je pa Kraljevina SHS s pogodbama v Rapallu in Rimu prepustila tako območje Reke kot preostalo slovensko deželo Primorsko Kraljevini Italiji (ki je prevzeto morala po klavrnem koncu svoje fašistične ekspanzije z mirovno pogodbo skoraj v celoti – izvzemši mesto Trst in Gorico z Gradiško – vrniti!).
c) Italija ni po 1. svetovni vojni ničesar zasedla. Kot Antanti (Francija, Združeno Kraljestvo, ZDA, Srbija …) priključena zmagovita sila je nadzirala (podobno, kot ostale) določene dele teritorija premagane K.u.K* (Enako se je dogajalo po II. vojni), z mirovno pogodbo in obema citiranima pogodbama s Kraljevino SHS pa je prevzela slovensko deželo Primorsko, ki so ji dodali še (slovenski) Postojnski okraj (zaradi rudnika Idrija in železniške povezave Trst – Reka preko Postojne/Pivke). Kljub navedenemu je pisanje dragoceno, ker odkriva vso bedo “državotvornega podalpskega diskurza”! Ko to vemo, noben “dosežek” tukajšnje “politike” ni več nobeno presenečenje.
PS: vsaj iz obzirnosti do velikana Istre – Jurce – bi morali govoriti resnico.
Del pisma v Sobotni prilogi Dela 9.11.2019.
*K.u.K = Keiserliche un Königliche = “cesarsko in kraljevo”