Ni nam rešitve. Že sto let je minilo, odkar se je v Ljubljani zgodila razglasitev in je nastal suvereni subjekt internacionalnega prava – povsem enak tistemu, severno od Karavank, (razglašenem 21.10.1918 na Dunaju!), a uradni slovar in besedišče v Butaliji je še vedno ukleščeno v plemensko brozgo. O tem pripoveduje besedilo na TTX TVS dne 12. 11. 2020 ob spominjanju na Rapallo 1920:
V Rapallu so bili udeleženi subjekti internacionalnega prava. Italijanski delegaciji naproti je sedela delegacija “Nj.Vel. Kralja Srbije”. Premetavali so pa subjekte – slovenske dežele, z razglasitvijo 31. 10. 1918 pod oblastjo vlade v Ljubljani, in z “ujedinjenjem” 1. 12. 1918 v Beogradu združene s Kraljevino Srbijo. Italiji je pripadla slovenska dežela Primorska v celoti (Reko – v upravi Budimpešte, – so pustili za Rim). Dobrosrčni “domači pogajalci” so Lahom za povrh dali še dele Krajnske – Postojnski okraj in Idrijo.
“Slovenskega ozemlja” ne v Rapallu ne v Rimu ni bilo.
Da na internacionalni in diplomatski ravni plemenske fantazme ne štejejo, pove jadikovanje ljubljanskega Slovenca v tistem času (ob priliki smrti kralja PetraI.):
“ITALIJA IME JUGOSLAVIJE
Srbija ali Jugoslavija ali S. H. S.? Italijanski listi dosledno ignorirajo oficijelni naslov kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in tako tudi te dni pišejo samo o »Kralju Petru srbskem«, »kralju Aleksandru, srbskem«, o »srbskem poslaništvu«, kateremu se je izreklo sožalje etc. etc. Mi mislimo, da bi italijanska javnost vpoštevala, da smo mi po ustavi država Srbov, Hrvatov in Slovencev, ako bi se naša vlada za to pobrigala …”
SLOVENEC 27. 8. 1921
Pobje so – neupravičeno – očitali Lahom, sami pa kar dvakrat potacali pravno relevantna dejstva glede imena …