Glede ničnosti arbitražnega postopka in razsodbe o poteku meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško zaradi izhodišča: “REPUBLIKA SLOVENIJA IN REPUBLIKA HRVAŠKA STA SE OSAMOSVOJILI HKRATI DNE 25.6.1991” je potrebno do sedaj navedenim in obravnavanim dejstvom dodati še:
“Krajem 1991 preuzet ćemo komandu 5. armijske oblasti na tadašnjem Lenjinovu trgu..” (Josip Manolić, Špijuni i domovina, ZGB 2016, str. 341)
JOSIP MANOLIĆ – Jedan je od osnivača HDZ-a na zagrebačkom Jarunu (tzv. “barakaši”) 1989. Godine 1990. postaje potpredsjednik Predsjedništva Republike Hrvatske. Početkom 1990-ih drugi je čovjek u novonastaloj Republici Hrvatskoj, odmah je do Franje Tuđmana, kojemu je bliski suradnik. Od 24. kolovoza 1990. do 17. srpnja 1991. obnašao je dužnost predsjednika Vlade RH, naslijedivši Stipu Mesića na toj dužnosti, jer je ovaj bio izabran za hrvatskog člana u Predsjedništvu SFRJ. Za vrijeme Manolićeva mandata Hrvatski sabor je 25. lipnja 1991. donio Ustavnu odluku o suverenosti i samostalnosti Republike Hrvatske i Deklaraciju o proglašenju suverene i samostalne Republike Hrvatske čime je započet proces razdruživanja Hrvatske od jugoslavenskih republika i autonomnih pokrajina, a Hrvatska je proglašen a nezavisnom i suverenom državom. Međutim, pod pritiskom međunarodne zajednice je 7. srpnja 1991. Brijunskom deklaracijom odgođeno daljnje razdruživanje Hrvatske od Jugoslvaije, što će se u konačnici dogoditi 8. listopada 1991. donošenjem Odluke o raskidu državnopravnih sveza s ostalim republikama i pokrajinama SFRJ od strane Hrvatskog sabora.
Od 1991. bio je šef Ureda za zaštitu ustavnoga poretka (tijelo koje je koordiniralo svim tajnim službama).
(Wikipedija)
Zapisani izjavi takratnega predsednika vlade in koordinatorja vseh tajnih služb je glede faktografije gotovo verjeti (politična interpretacija in tendenca v teh relacijah nima učinka). Zato ni dvoma, da niti tako imenovana razglasitev, ki se je zgodila dne 8. oktobra 1991, ni bila legalna, saj niso bili izpolnjeni niti minimalni nujni, temeljni pogoji: Obvladovanje državnega aparata, nadzor nad teritorijem in oboroženimi strukturami ter delovanje demokracije. Tako imenovana “razglasitev” 8. oktobra 1991 pa niti ni bila JAVNA, kar je predpogoj vsake “RAZGLASITVE”!!! Zgodila se je skrivaj, daleč od oči javnosti, v kleti zgradbe INE in v neredu: Nekatere frakcije (Žarko Domijan npr. !!!) so prostor zapustile pred razglasitvijo… Dogodek so organizirali le dan po raketiranju Banskih dvorov s strani JLA!!! Velik del teritorija jugoslovanske republike Hrvaške je bil v rokah krajevnih milic in JLA. Ni bilo učinkovitih organov oblasti, ki bi obvladovali ozemlje, varovale ustavni red in zakonitost ter človekove pravice. Nasprotno: “Udruženi zločinački poduhvat” je z območja Hrvaške segel celo na teritorij BiH!!!
Po katalonski “osamosvojitvi” septembra/oktobra 2017 in zadnji razsodbi haaškega sodišča za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije, z dokončno razglasitvijo obsodb storilcev in udeležencev UZP na Hrvaškem, so te relacije in dejstva kristalno jasna.
Sprejemanje dokumentov v predstavniških telesih (Ljubljana od konca 80. let do 25. 6. 1991, Zagreb 25. 6. 1991) in oblikovanje stališč glede državnosti in samostojnosti more biti le del temeljnih pogojev za dejansko razglasitev suverene države. Republika Slovenija je razglasila svojo suverenost dne 26. 6. 1991, ko je imela trdno v rokah vse nujne elemente zakonite oblasti in uprave. Zagrebški “26. junij”, ki se je zgodil 8. oktobra 1991, pa ni imel nobenega (NOBENEGA) potrebnih elementov za dejansko in veljavno RAZGLASITEV – sploh ni bilo bistvene razlike med “deklaracijo” (Letter of intent, “just a declaration, sve ostaje isto … Tudjmanov predstavnik na razglasitvi v Ljubljani, 26-6-1991), ki jo je hrvaški sabor sprejel 25. 6. 1991, ko ni bilo nikjer ne potrebnih zakonov ne kontrole državnih organov, vojske in teritorija. Divjanje paravojaških enot in tajnih združb ter vrsta grobih kršitev prava in temeljnih človekovih pravic na ozemlju, zločini proti človečnosti tudi prek meje z BiH, kar vse je dokumentiral ICTY in o njih ozadjih piše omenjeni Manolić, pa jasno priča o neobstoju države RH tudi, ko so jo po zaslugi naveze na pravno in dejansko korektno osamosvojeno Republiko Slovenijo priznale (TO PA “HKRATI”) nekatere države … V bistvu se je zgodilo že tretjič v enem samem stoletju “šlepanje” zagrebške nacionalšovinistične in ekspanzionistične klike na Ljubljani, Slovencih, slovenskih deželah:
1.) 1918 za “špansko steno” internacionalne pravne subjektivitete slovenskih dežel je Zagreb (s strani Srbije okupirani teritorij Kraljevine Ogsrke!) v Beogradu nastopil kot “subjekt” in začel svoje obračunavanje s Srbi.
2.) 1941 – 1945: “Sa Mačekom i NDH smo dobili BiH, sa NOB pa Istru i Medjimurje” = Andrija Hebrang svoji ženi. (Pričanje vdove v San Franciscu, predvajano na HTV). Torej znova na račun slovenskega državnega teritorija.
3.) 1991: osamosvojitev in priznanje državnosti jugoslovanske republike Hrvaške znova na račun Slovenije, čeprav Hrvaška ni izpolnjevala nobenega potrebnega kriterija!!!
Republika Slovenija se je osamosvojila tako da je izstopila iz zveze, v katero so vstopile slovenske dežele 1. 12. 1918. Z osamosvojitvijo 26. 6. 1991 so obstoječe in nikoli odpravljene državne meje slovenskih dežel znova samo po sebi dobile meddržavno veljavo. Kakor so bile do 1. 12. 1918 to meje slovenskih dežel med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko, potem med II. svetovno vojno 1941 – 1945 državne meje z Nezavisno državo Hrvatsko, so 26. 6. 1991 postale državna meja s preostankom SFRJ, kar je z izrecno in nedvoumno zapisanim besedilom TUL o državni meji: “…v okviru dosedanje SFRJ”tudi ustavno pravno sankcionirano.
Popolnoma enakovredno in enako učinkovito je dejstvo glede državne meje slovenskih dežel – sedaj Republike Slovenije – sankcionirano v Sporazumu o arbitraži (Stockholm, 4. 11. 2009) v njegovem 5. členu, ki glede poteka državne meje RS s preostankom SFRJ v celoti derogira vse, kar je nastalo po datumu 25. 6. 1991. Bolj natančno in dokončno ni mogoče dokumentirati, da more biti državna meja med (kdo ve kdaj po 25. 6. 1991 – ali 8. oktobra ali kdaj kasneje … nastalo) Republiko Hrvaško samo in izključno vedno obstoječa državna meja slovenskih dežel, nazadnje s preostankom SFRJ. Republika Hrvaška, pa kadarkoli je že dejansko razglasila in udejanjila svojo državnost in neodvisnost, tega pod nobenim pogojem ni mogla storiti, ne da bi priznala v času te “razglasitve” obstoječo državno mejo med Republiko Slovenijo in preostankom SFRJ. Skladno s Sporazumom o arbitraži bi moral (in smel) arbitražni tribunal odločati izključno o poteku te državne meje. Ker pa je šlo za arbitražni postopek, je bil tribunal vezan na dokumente, ki so mu bili uradno predloženi, in je tako dejansko odločal o poteku znotraj jugoslovanske medrepubliške razmejitve, ki se v ničemer ne tiče državne meje slovenskih dežel, in ki je razsodba arbitražnega tribunala tudi v ničemer ne derogira – saj je tribunal sploh ni obravnaval.
Final Award je torej v celoti nepraven in ničen dokument.
Prav tako je legalnost razglasitve in meddržavnega priznanja Republike Hrvaške vprašljiva! Mednarodna skupnost, ki priznava države, nastale na “udruženom zločinačkom poduhvati”, na množičnih zločinih proti človečnosti in splošnemu kršenju temeljnih človekovih pravic, ki hkrati etnošovinistično čistijo nasilno osvojena dele ozemlja sosednjih držav in z vojaško silo posegajo na teritorij sosednje države, v temelju ogroža mir in varnost v svetu ter temeljna načela OZN.