Spodbujen s pravočasnim in učinkovitim ukrepanjem organov pregona sprašujem samo, kdaj bodo javne usmrtitve kriminalcev, ki so zapravili osamosvojitev države, njeno demokracijo, teritorij, premoženje in ki preganjajo v tujino svoje lastne državljane …
Postopki tožilstva v Mariboru in le teh učinki postavljajo v prvi plan dejansko stanje stvari.
V ospredje so namreč postavljeni tisti, ki dejansko v temelju kršijo ustavo, rušijo ustavni red in v bistvenem škodujejo državi, njeni teritorialni in pravni integriteti.
Ustava – Temeljna ustavna listina (25. julij 1991) – namreč izrecno in nedvoumno pove (II. razdelek):
“Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, kjer te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.”
Citirani II. razdelek TUL nedvoumno pove, da meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni “medrepubliška (notranja administrativna razmejitev) meja” med jugoslovanskima (socialističnima) republikama, ki na internacionalni ravni – torej kot meja neke države– nima nobenega učinka, marveč da gre za mejo Republike Slovenje s sosednjo jugoslovansko republiko “V OKVIRU DOSEDANJE SFRJ”. Ker je govor, da gre za mejo že obstoječe, dne 26. 6. 1991 javno razglašene osamosvojene države, in natančno definirano “v okviru dosedanje SFRJ”, ni niti sence dvoma, da gre za državno mejo, s katero so slovenske dežele dne 1. 12. 1918 s Kraljevino Srbijo pod imenom “ZEMLJE države SHS” sestavile državo, nazadnje (26. 6. 1991) imenovano SFRJ, in v TUL zapisano “dosedanjo SFRJ”.
Ustava – Temeljna ustavna listina – torej natančno opredeljuje državno mejo osamosvojene Republike Slovenije s sosednjimi državami Italijo, Avstrijo in Madžarsko, ter s preostankom SFRJ.
Republika Hrvaška je razglasila svojo osamosvojitev šele 8. 10 .1991 in kakor je Slovenija, preden je sploh pomislila na priznanje svoje državnosti, takoj in brez pripomb morala priznati državno mejo s sosedami Italijo, Avstrijo in Madžarsko, je tudi novo razglašena Hrvaška pred kakršno koli mislijo na priznanje, bila dolžna nemudoma in brez pripomb priznati obstoječo državno mejo s sosedo, Republiko Slovenijo (in seveda Madžarsko). Priznati je bila dolžna neodložno priznati državno mejo, s katero so slovenske dežele (ZEMLJE države SHS”) vstopile v državno zvezo, ki je dne 26. 6. 1991 z razglasitvijo slovenske osamosvojitve razpadla.
To državno mejo – kot tudi dejansko internacionalno pravno relevantno stanje – odločujoči gremiji v Republiki Sloveniji že od dneva osamosvojitve naprej dosledno in trmasto ignorirajo in kršijo – prepuščajo državni teritorij in državno premoženje tujcem. Nadvse vestno pa represivni organi, ki so v njihovih rokah, preganjajo in zapirajo posameznike, ki si drznejo na te zločine in njih ponovitve opozoriti, zaradi njih protestirati.
Ob zadevi se mi pripelje še pomisel:
Katastrofalno destruktivno in nezakonito stanje, ki ga povzroča oblastna elita, ki je v veliki večini izdelek univerze, ki ima svoj sedež v uzurpiranem parlamentu Vojvodine Krajnske, sijajne parlamentarne arhitekture s preloma stoletij, vrhunca plemenite parlamentarne demokratične misli, v stavbi, v kateri so poslanci slovenskih dežel dne 31. 10. 1918 razglasili “Zedinjeno Slovenijo” (prim. zapis notranjega ministra v takratni vladi, dr. Janka Brejca, v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928), in so jo plačanci, ki so slovenski državotvorni dosežek tisočletja že naslednji dan skrbno demontirali v korist Zagreba in z umestitvijo vanjo univerze srbskega kralja Aleksandra slovenski javnosti prikrili tako samo državnost slovenskih dežel, kot tudi stavbo parlamenta – nje utelešenje. Izdelki te ustanove, najprej srbskega kralja, potem univerze dr. Edvarda Kardelja, še dandanašnji nadaljujejo raboto. O tem ne pričajo le učinki, v katerih tonemo, marveč tudi naravnost obsedeno nasprotovanje vsaki misli, da se v to stavbo vrne parlament – kaj šele, da se osamosvojitev, začeta dne 26.6.1991, končno dokonča na pravno edino korektni način – da namreč oblastniki opazijo (priznajo, temu primerno ukrepajo), da je iz južnoslovanske države izstopilo, kar jo je sestavilo.