V Sobotni prilogi Dela (29. julij 2017) je objavljen članek predsednika SNS, ki se je odzval na neumnosti zapisane v Sobotni prilogi dne 23. julija v članku pod naslovom »Stoletnica prvega pisnega dokumenta, ki je utemeljil slovensko državnost«, ki ga je napisal Marijan Ličen. Gre za “jugoslovenarstvo” brez primere, na to pa je predsednik moral odgovoriti, čeprav v precej skrajšani verziji:
Spoštovani,
Pošiljam vam reakcijo na članek v Sobotni prilogi dne 22. julija 2017 s prošnjo, da ga objavite v pismih bralcev.
“Stoletnica prvega pisnega dokumenta, ki je utemeljil slovensko državnost”
Delo, Sobotna 22072017
Marijan Lačen
Le komu in čemu je namenjen članek, ki pove da avtor ne ve kaj dosti o slovenski državnosti. Kaže da gre za nekakšno obnovo jugoslovenarstva pod okriljem EU in ZDA, na principu plemenske skupnosti »trojedinog plemena«. Pisanje vzneseno slavi Krfsko deklaracijo, prinaša pa kup mnenj in prepričanj, imputiranih sodb in pritrjuje bojazni, da je šlo pri dogajanju okoli konca 1. svetovne vojne za zmagoslavje tribalističnega (etnošovinističnega) pojmovanja države. Iz spisa samega je vidno, da so se pri odločanju gnetli samozvanci, ki so iskali tuje “delodajalce”. Ni jim šlo za prevzem oblasti v lastni državi (državah), katere državljani s(m)o Slovenci bili ves čas, marveč so iskali “primernega okupatorja” ter se na vse kriplje trudili zbrisati lastno državo in kot del shizofrenega “troedinega” plemena ponikniti v združbi, s katero vsaj državljani slovenskih dežel nis(m)o imeli dosti skupnega. Beremo o “prevladujočem vplivu” Hrvatov in Srbov, zasluga slavljenih samozvancev pa naj bi bila, da so Slovenci (p)ostali nekoliko manj “privesek”.
Namen pisanja grobo razkrije omalovažujoča neresnica, zapisana z besedama “Krajnska pokrajina”. Avtor spisa govori o deželi Vojvodini Krajnski, državi z vsemi državnostnimi atributi: teritorijem (z natančno določeno državno mejo, še vedno zabeleženo v dokumentih in na zemljišču), državljani (različnih etnij) in oblastjo (suverenom, državnim in vlado). Vse slovenske dežele (Kranjska, Štajerska, Koroška in Primorska) so te atribute imele in tudi vsaka lastnega suverena – vojvodo, ki je bil hkrati suveren vsake in vseh drugih vojvodin in kraljevin. Po sprejetju ustave habsburške monarhije 1867 pa so dobile še nesporno atribute subjektov internacionalnega prava, saj so z drugimi enakovrednimi državami – Kraljevino Ogrsko in “vojvodinami in kraljestvi, ki imajo svoje predstavnike v cesarjevem svetu na Dunaju” – sestavile novo zvezo poimenovano Avstro-ogrska monarhija.
O ne samo slovenskih deželah, o vseh vojvodinah in kraljestvih, katerih dedni suvereni so bili Habsburgi, o njih državnosti in suvereniteti natančno govori dokument prvega reda – Cesarski patent Franca II. z dne 11.8.1804.
Kar je zapisano v njem se ni v ničemer spremenilo do konca prve svetovne vojne oz. do Manifesta cesarja Karla, ki je tem suverenim državam dovolil, da izberejo svoje NARODNE SVETE (torej DRŽAVNE ZBORE) po etničnem ključu in se svobodno odločajo za združevanje. “Nemške” dežele so nemudoma razglasile svojo združitev v Deutschösterreich, “slovenske” pa so to sicer storile, (31.10.1918 z objavo Vlade v Ljubljani), so pa to “Zedinjeno Slovenijo” ki je z razglasitvijo nastala “narodovi voditelji” in številni drugi prodajalci slovenstva ignorirali in prepustili ljudstvo na milost in nemilost tujcem. Dotlej državljani svojih držav, povezani v skupni habsburški monarhiji, so se Slovenci preko noči znašli kot brezpravni razmetani med štiri okupatorje.
Vendar je državnost “slovenskih” držav ostala kljub temu nedotaknjena z vsemi svojimi atributi – ozemljem, državljani in oblastjo. Za ta mednarodnopravna dejstva se ni nihče zmenil, in so obstala in še trajajo, ker jih ni nihče veljavno demontiral, likvidiral.Tako so še vedno tu. S svojo suvereniteto, ozemljem in mejami so te “slovenske dežele/države” vstopile v južnoslovansko skupnost pod imenom ZEMLJE države SHS. Primorsko si je prisvojila Italija šele z uveljavitvijo meddržavnega sporazuma Kraljevina SHS-Italija (Rapallo, Rim). Dotlej je državnopravno delila usodo z drugimi “slovenskimi deželami”.
Dejstva kažejo trditve avtorja spisa kot poceni prevarantski flanc, ki se vedno znova prodaja in tako pred ljudmi skriva pravo, za državljane slovenskih dežel hudičevo klavrno resnico.
Če bi avtor članka poznal še en relevanten dokument,”Manifest” cesarja Karla, izdan 16. oktobra 1918. leta, zagotovo ne bi pisal hvalnice nekim posedanjem na Krfu.
Karel I. se je od vsega začetka trudil, da bi se izvlekel iz brezupne situacije in smrtonosnega objema Prusov. Seveda je iskal stike z Antanto. Sugestije predsednika Združenih držav je jemal skrajno resno in poskušal vse, da bi omogočil demokratizacijo zastarele državne skupnosti, habsburške monarhije. A vsak poskus je trčil ob oviro – Budimpešto, ki niti slišati ni hotela ničesar o neki “Hrvatski”, ki je bila po letu 1867 zanjo manj kot geografski pojem. Karel, ki je na kronanju prisegel na celovitost in nedeljivost Kraljevine Ogrske na noben način ni mogel Zagrebu pripisati kakršno koli državno subjektiviteto. Ko je bil dokončno pritisnjen ob zid, se je odločil in presekal “hrvaški” vozel: Odpisal je Kraljevino Ogrsko in z Manifestom v enem zamahu uredil problem “svojih” (dednih…) dežel (Cislajtanije), kjer je imel – kot suveren vsake od njih – proste roke in dovolj moči.
Na osnovi tega manifesta je nastala in vleče državno subjektiviteto Republika Avstrija, lahko pa bi jo tudi Zedinjena Slovenija, če ne bi v svojih vrstah imeli mešetarjev, pritlehnežev in izdajalcev.
S spoštovanjem
Zmago Jelinčič Plemeniti