Vedno ko je v središču otrok znajo biti starši preveč zaščitniški. Ali je to opravičeno ali ne, je težko posploševati. A v zadnjem letu, ko so na tnalu ukrepi za zajezitev širjenja covida-19 se zdi, da so se starši razdelili na tiste, ki so strogo proti vsemu, kar vlada predpiše in tiste, ki jim je vseeno. Bitka med obema skrajnostmi se pa potem bije na spletu, kjer drug drugim skušajo dopovedati komu je bolj mar za otroke.
Kdo pa ima prav? Odgovor na to ni lahek in ga predajamo v presojo vsakemu posamezniku. Dobro pa se zavedamo teh bitk in v izogib škode, ki bi jo utrpeli le otroci, smo spisali spodnjo poslansko pobudo.
VSEBINA PISNE POSLANSKE POBUDE
Vlada Republike Slovenije je v petek, 5. novembra 2021 sprejela nove ukrepe za zamejitev širjenja covida-19, med drugim tudi, da bodo s 15. novembrom 2021 dijaki in učenci začeli izvajati hitro antigensko samotestiranje v šolah trikrat tedensko, pri čemer bodo v lekarnah lahko pridobili 15 testov na mesec. Teste naj bi učenci in dijaki prinesli s sabo v šolo. Dijakom in učencem, ki so cepljeni se ne bo treba testirati.
Glede na to, da je epidemiološka slika v Slovenija iz dneva v dan hujša, so sprejeti ukrepi razumljivi, če želimo ohraniti državo »odprto«. A vendar je zahteva, da se otroci testirajo in to kar trikrat, v šoli nerazumljiva. Šole imajo že zdaj veliko težav s starši, ki jim dnevno grozijo, z odvetniki hodijo v šolo, vlagajo kazenske ovadbe, ker morajo otroci nositi maske. Za letošnje šolsko leto se je za šolanje od doma odločilo kar dvakrat več staršev, glavni razlog za tovrstno odločitev pa ukrepi za zajezitev širjenje covida-19.
Šola je izobraževalna ustanova, z vsakim novim ukrepom postaja bolj zdravstveno-policijska ustanova. Čeravno se samotestiranje v šoli teoretično zdi sila preprosto, pa temu ni tako. Jasno je, da bodo starši ponovno imeli ogromno proti temu. Prerekanje in grožnje z učenci in vodstvom, se je začelo že ta vikend. Na spletu so se pojavile skupine in pobude v običajnem slogu, od bojkota šole, do protestov. Hkrati tudi pobude učiteljev, ker resnično ne želijo biti žrtve jezni staršev. Prav tako je nerealno pričakovati, da bodo mlajši otroci znali sami izvesti samotestiranje, pa ob tem ne smemo pozabiti na otroke s posebnimi potrebami. Kar realno pomeni, da bo to padlo na pleče učiteljev in predvidevanih 15 minut se bo kaj hitro zavleklo v celo šolsko uro. Učenci so v teh dejansko treh šolskih letih pridelali kar veliki manko pri znanju in dodatne tri ure na teden znajo še dodatno poseči v znanje. Tudi v srednjih šolah je situacija podobna. Kaj bo to pomenilo na daljši rok zanje lahko samo ugibamo, a neznanje se kaže že zdaj, saj je nivo znanja močno padel.
Ob tem ne smemo zanemariti tudi možnosti poškodb ob izvedbi samotestiranja v šoli. Kdo bo torej prevzel odgovornost za to? Takšno breme je za šolo bistveno preveliko.
Otroci, vsaj v osnovni šoli je to pogosteje, pozabljajo doma vse mogoče potrebščine. Iluzorno je pričakovati, da pri testih ne bo podobno. Nič neobičajnega ne bi bilo, če bi se ta pozaba naredila namensko.
Težavo potem predstavlja samo dejstvo, če bo test pozitiven. Večino šol dejansko nima ustrezne kapacitete, da bi lahko na šoli zagotovili prostor za izolacijo. Hkrati je tudi nemogoče od staršev pričakovati, da bodo takoj lahko prišli po otroka – glede na to, da na javni prevoz ne sme.
Problem predstavljajo tudi sami odpadki, saj je navodilo za samotestiranje, da je potrebno uporabljeni pribor za samotestiranje odložiti v plastično vrečo za smeti in jo, ko je polna, tesno zavezati. Vsebine vreč se ne tlači, odpadkov se po odlaganju v vrečo več ne dotika. Vrečo je potrebno namestiti v drugo plastično vrečo za smeti in jo tesno zavezati ter označiti. Postavi naj se ločeno od ostalih odpadkov, kjer ni dostopna otrokom, in se jo ločeno hrani vsaj 72 ur, preden se jo odloži v zabojnik za mešane komunalne odpadke (ostale odpadke). Napolnjenih in označenih vreč z odpadki pri samotestiranju naj se ne bi nikoli odpiralo. Šole nimajo kapacitete za tolikšno količino odpadkov, predvsem pa ne, da se jih mora posebej ločiti.
Svojstven problem predstavlja tudi to, da so nekateri dijaki in učenci cepljeni. V prvi vrsti se njim ni treba testirati in je čas, ki se naj bi porabil za to, zanje stran vržen čas. Nihče pa ne more zagotoviti, da ne bo prišlo do šikaniranj teh, ki so cepljeni, ali otroka, ki bo pozitiven.
Zaradi vsega naštetega podajam pobudo:
»Samotestiranje učencev in dijakov, če se že mora izvajati, naj poteka doma, v varnem okolju, ob starših. Naj šola ostane izobraževalna ustanova in ne zdravstvena.«
Zmago Jelinčič Plemeniti,
vodja