Šoltes, Fajonka, Bogovič in Vajgl so od Junckerja zahtevali, da pritisne na Hrvaško. Še ena izdaja slovenskih levičarjev.
Komentar Andreja Lenarčiča
Poleg dejstev, ki jih navajajo v svojem pismu tu našteti poslanci, velja posebej opozoriti še na dve plati “arbitražne plošče”.
1) Slovenski “strokovnjaki” so v memorandumu, ki je poleg Sporazuma o arbitraži za tribunal ključnega pomena za odločanje v zadevi, navajali neresnice in izmišljotine. Prva in najpomembnejša laž pa je, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška osamosvojili hkrati” – ta laž popolnoma spremeni pravne okoliščine glede odločanja o meji.
2) Tudi tribunal je grobo kršil določila Sporazuma o arbitraži. Presegel je svoja pooblastila, ko je določal novo državno mejo, namesto da bi določil “potek meje” (torej obstoječe, ne na novo). Poleg tega bi tribunal moral opaziti – kljub lažnivi navedbi v slovenskem memorandumu – da Republika Hrvaška sploh ne more biti stranka v postopku, saj je nastala šele skoraj štiri mesece po “critical date”, določenem v Sporazumu o arbitraži.
Vse to so odločujoči razlogi za ničnost končne odločitve. Poleg tega so navedbe slovenskih politikov in “strokovnjakov” o dokončnosti in nespremenljivosti odločitve enako prozorna laž, saj celo slovenski zakon o pravdnem postopku natančno določa, da se stranke lahko pritožijo glede razsodbe na sodišče. Slovenski zakon našteje deset točk o razlogih za pritožbo. Kar nekaj od teh vsebuje prav kršitve, navedene zgoraj.
Je pa Andrej Lenarčič že prej povedal kaj in kako, pa se naših levakov nič ne prime.
Lojze bluzi:
Lojze PeterleVerified account @lojzepeterle
Replying to @isoltesEP @EU_Commission
Podpiram. Sam sem mu o tem pisal januarja, osebno pa sem ga seznanil z mojimi stališči marca letos. Mejo smo prepustili sodnikom, zdaj je treba upoštevati njihovo odločitev.NA PAMET IN NETOČNO – LAŽ: V Sporazumu o arbitraži natančno piše, kaj je naloga tribunala, to je, da “določi POTEK meje” ne da “določi mejo”. Razlika je BISTVENA! Tribunalu NISMO prepustili MEJE, marveč POTEK MEJE!
“Določiti mejo” pomeni določiti nekaj, česar (dotlej) ni! “Določiti potek” pa pomeni določiti potek nečesa, kar obstaja. Glede na nesporno DEJSTVO (internacionalnega pravnega značaja), da DRŽAVNA meja Republike Slovenije (slovenskih dežel) obstaja stoletja, da je znana, dokumentirana, zarisana na kartah in na terenu, da jo je NDH leta 1941 ŽE URADNO IN VELJAVNO PRIZNALA (!!!) in jo tudi slovenska TUL natančno opredeli (“meja V OKVIRU dosedanje SFRJ”, ne “medrepubliška” ali kaj podobnega), je izrecno in nedvoumno določilo Sporazuma o arbitraži še kako utemeljeno in pravilno! Tribunal mora DOLOČITI POTEK (OBSTOJEČE DRŽAVNE) MEJE. Zapis v oklepaju je za delo arbitražnega tribunala nepomemben, saj gre za arbitriranje o internacionalni pravni zadevi – o državni meji – in tribunal sme opaziti izključno dejstva takega značaja. Notranji pravni akti (npr. notranje administrativne razmejitve in podobno – recimo AVNOJ in lokalni gremiji) za tribunal ne obstajajo, dokler obstajajo prej omenjena internacionalna pravna dejstva. To je tribunal v svoji Final Award (v točki 34 npr.) odločno in jasno povedal. Ker so imele slovenske dežele, ko so se združile s Kraljevino Srbijo 1. 12. 1918, svoje stoletja obstoječe in veljavne državne meje, ki jih do dneva začetka arbitražnega postopka nikoli nihče ni veljavno spremenil, so torej edino relevantno dejstvo, ki ga skladno s svojo nalogo sme in mora tribunal opaziti in upoštevati. Pravila arbitriranja povedo, da je tribunal dolžan te vrste bistvena dejstva opaziti tudi sam od sebe, v primeru, če ga stranke v postopku ne navedejo.