Vlado Republike Slovenije sprašujem v zvezi s kolesarskimi potmi.
Vlada naj bi spodbujala trajnostno mobilnost, mednjo pa sodi tudi uporaba kolesa. Vendar uporaba kolesa v Sloveniji ni varna, niti praktična, niti zaželena. Kolesarji se soočajo z mnogimi neprijetnostmi, ki jih ne država ne občine ne uredijo. Zelo dober primer slabe prakse je kolesarska pot od Črnuč do Državnega zbora in nazaj. Kolesarska pot ima številne nevarne ovire, kot so drevesa, drogovi, jaški, razpoke v asfaltu, zviševanje in zniževanje nivoja kolesarske poti, ostri zavoji. Na Bavarskem dvoru kolesarska pot izgine in kolesar ne ve več, kje mora voziti. Vožnja s kolesom ni primerna.
– Koliko proračunskih in koliko evropskih sredstev so prejele občine za ureditev kolesarskih poti?
– Zakaj se spreminja nivo kolesarske poti? Kolesarska pot bi morala vseskozi potekati na enakem nivoju, tako kot poteka cesta.
– Kateri standardi projektiranja kolesarskih poti določajo, da mora oziroma lahko kolesarska pot (enako kot pot za pešce) v mestih spreminja svoj nivo zaradi uvozov in izvozov?
– Kakšni so učinki projekta ”Sharrow” in v koliko občinah je prisoten? – Koliko koles je letno ukradenih v Sloveniji in koliko od tega samo v Ljubljani?
– Kolikšna je raziskanost kaznivih dejanj kraje koles? Zakaj je tako nizka in zakaj se ne izboljša? Vsaka raziskanost kaznivih dejanj, nižja od 50 % je negativna, nezadostna.
– Kako organi pregona preprečujejo krajo koles?
– Na spletnih portalih, kjer se prodajajo rabljena kolesa, prodajalci ne znajo niti slovenskega jezika. Zato se poraja vprašanje, kako pogosto policija obišče »masovne« prodajalce koles, ki hipotetično lahko prodajajo tudi ukradena kolesa?
– Zakaj morajo ljudje sami poskrbeti za varnost svojih koles, če je osnovna naloga policije varovanje ljudi in premoženja?
Hvala za vaš odgovor.
Jani Ivanuša, l. r. poslanec