Vlada je v odgovorih na poslanska vprašanja večkrat zapisala, da se davčne ugodnosti iz mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja lahko uveljavljajo do pet let nazaj, torej dokler pravica do odmere davka ne zastara.
Sedaj pa Ministrstvo za finance oziroma Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev uveljavljanje teh davčnih ugodnosti zelo omejuje s svojimi odločitvami.
V eni izmed svojih odločitev so sprejeli stališče, da davčni zavezanci ne morejo uveljavljati davčnih ugodnosti po mednarodnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja, kadar so odločbe postale dokončne in pravnomočne. To je pomembno predvsem pri odmeri dohodnine.
Stališče enega izmed sekretarjev, zaposlenega v Sektorju za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, se glasi: »V kolikor pa se pritožnikova zahteva razteza tudi na vračilo (letne) odmerjene dohodnine za leto 2016, pa se pojasni, da je odločba o odmeri dohodnine za leto 2016 dokončna in pravnomočna, v takšne odločbe pa je dopustno posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, v kolikor so za njihovo uporabo izpolnjeni zakonski pogoji. Glede tega organ druge stopnje meni, da bi bilo izmed pravno dopustnih izrednih pravnih sredstev pritožnikovo zahtevo mogoče obravnavati le kot zahtevo za obnovo postopka (letne) odmere dohodnine za leto 2016 iz razloga novih dejstev (da se pritožnik v letu 2016 šteje za rezidenta druge države in je oproščen plačila dohodnine v Sloveniji) in novih dokazov (v povezavi z novimi dejstvi preložena dokazila – potrdilo o davčnem rezidentstvu druge države ter dokazila o prebivanju pritožnika in njegove družine v drugi državi). Glede tega pa je pritožniku pojasniti, da se pri presoji utemeljenosti zahtevkov za obnovo postopka kot utemeljen obnovitveni razlog lahko rabi samo takšno novo dejstvo oziroma dokaz, ki je bilo naknadno odkrito in ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, pri čemer pa se pritožnikovo zatrjevanje, da se v letu 2016 šteje za rezidenta druge države v smislu Konvencije, ne more šteti za dejstvo, ki je bilo naknadno odkrito. Vse navedeno pa pomeni, da bi pritožnik zahtevo za oprostitev plačila (letne) odmere informativni izračun dohodnine moral podati najkasneje v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine za leto 2016. Glede pritožbene navedbe, da nevložitev ugovora na informativni izračun dohodnine ne izključuje možnosti pritožnika, da vloži zahtevek za vračilo plačanega davka (tak zahtevek pa po določbah člena 125 ZDavP-2 še ni zastaral), se pojasni, da je v prvem odstavku člena 97 ZDavP-2 določeno, da se v primeru, če je z
odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno
preplačilo davka, preveč plačani znesek, ki presega 10 evrov, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh dneva vročitve odločbe oziroma dneva predložitve davčnega obračuna. Iz navedene določbe je razvidno, da je zahtevek za vračilo davka lahko utemeljen le v primeru, da je preplačilo davka ugotovljeno z odločbo, v pritožnikovem primeru pa ne gre za tak primer. Na podlagi citirane pravne podlage je mogoče zahtevati le vračilo tistega davka, ki ga pritožnik ni bil dolžan plačati, koliko davka pa je dolžan plačati, pa je bilo razvidno iz njegove odločbe o odmeri dohodnine za leto 2016. Ni mogoče zahtevati vračila davka, ki je bil plačan v višini, ki izhaja iz odmerne odločbe dohodnine za leto 2016. Pritožnik smiselno uveljavlja nepravilnosti odmerne odločbe dohodnine za leto 2016, takšen ugovor pa je mogoče uveljavljati le v pravnih sredstvih zoper odmerno odločbo dohodnine za leto 2016. Pritožnik je torej imel možnost uveljavljati svojo zahtevo o oprostitvi plačila dohodnine za leto 2016 najkasneje v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, ki pa ga ni vložil. Informativni izračun dohodnine je tako postal pravnomočna odmerna odločba, kar pomeni, da velja in zavezuje vse udeležene strani, tudi v primeru, da bi bila nepravilna. Za vračilo davka ni podlage in pritožnik s svojo zahtevo ne more uspeti.«
- Med davčnimi zavezanci je še vedno zelo malo znanja o mednarodnem obdavčevanju. Zakaj spoznanje ali pridobitev informacije (npr. v letu 2020), da ti pripadajo določene davčne ugodnosti na podlagi mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja, niso utemeljeni razlog za obnovo postopka (npr. za odmero dohodnine 2016)?
- Mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja so v hierarhiji pravnih aktov nad zakoni o obdavčenju. Ali se pravice iz mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja lahko uveljavljajo zgolj, če odločbe o odmeri dohodnine še niso dokončne in
pravnomočne? Kako pa bi bilo potem v primeru, kadar gre za cedularno obdavčitev? Po tej logiki se torej ne bi smelo zahtevati vračila davka od dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja nerezidentov, saj se njihova akontacija dohodnine šteje za dokončno. - ZDavP-2 v 262. členu ne določa roka oziroma ne omejuje pravice do uveljavljanja davčnih ugodnosti iz mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Drugi odstavek pa izrecno določa: »Če je bil
davek obračunan od dohodka, ki je v skladu z mednarodno pogodbo
oproščen davka, se prejemniku dohodka vrne celoten znesek plačanega davka.«. Glede na zgornje stališče Ministrstva za finance, imajo zavezanci časovno omejene možnosti za uresničitev te zakonske določbe. In to kljub temu, da poglavje »Uveljavljanje ugodnosti iz mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja« vračila davčnega odtegljaja ne omejuje. Zato bi se morale v tem primeru uporabljati splošne določbe o zastaranju. V 125. členu je določeno: »Pravica zavezanca za davek do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati.«. Ali se lahko na podlagi te (specialne) določbe pravica do vračila davka po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja uveljavlja do pet let nazaj? Tako bi moralo biti, in sicer ne glede na dokončnost in pravnomočnost odločbe. Ali
četrti odstavek 125. člena izključuje vračilo davka na podlagi odločb, ki so že postale dokončne in pravnomočne? - Magister Marko Fortuna v zgoraj citirani obrazložitvi odločbe 125. člena sploh ni omenil. Verjetno namenoma, saj je želel zgolj škoditi zavezancu v konkretnem primeru. ZDavP-2 izrecno določa, daj zastara pravica do vračila plačanega davka. Marko Fortuna je v konkretnem primeru zavezancu odvzel pravico do vračila davka. Osredotočil se je na splošne določbe upravnega postopka o dokončnosti in pravnomočnosti odločb in o izrednih pravnih sredstvih. Medtem pa je spregledal »lex specialis« – četrti odstavek 125. člena ZDavP-2. Kako se lahko Marko Fortuna postavi v vlogo zakonodajalca in določi »bi pritožnik zahtevo za oprostitev plačila (letne) odmere dohodnine moral podati najkasneje v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine za leto 2016«. Prvič, kaj takega iz zakona ne izhaja. Drugič, zavezanec ni zahteval oprostitve plačila dohodnine, temveč je zahteval vračilo davka. V obrazložitvi odločbe je omenjeno celo sklicevanje na 97. člen ZDavP-2, kar je očiten dokaz, da Marko Fortuna tudi približno ne razume, o čem je odločal. 97. člen ZDavP-2 nima prav nobene povezave z zahtevkom za vračilo davka po 262. členu ZDavP-2. Marko Fortuna je zapisal: »da je zahtevek za vračilo davka lahko temeljen le v primeru, da je preplačilo davka ugotovljeno z odločbo«. Še ena katastrofalna poved. Zavezanec je zahteval vračilo davka na podlagi mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Zahtevek je bil vložen na podlagi 262. člena ZDavP-2. V konkretnem primeru ni šlo za »preplačilo davka«, temveč plačnik davka ni postopal v skladu z 260. členom ZDavP-2 in je, ne glede na ugodnosti, ki jih določa mednarodna pogodba, od dohodka izračunal in odtegnil davek. Zanima me, koliko let delovnih izkušenj ima Marko Fortuna na področju mednarodnega obdavčevanja, kje in kdaj je te izkušnje pridobil?
- Takšna stališča organa II. stopnje imajo lahko zelo široke negativne posledice za vse zavezance. Finančna uprava takšna stališča, ki so naklonjena njihovim odločitvam, takoj »pograbijo« in jih uporabijo v vseh odprtih primerih. Ker pa se je s takšnim stališčem Ministrstva za finance nemogoče strinjati, bodo zavezanci zopet prisiljeni v vlaganje upravnih sporov. Da bi se izognili prekomernemu obremenjevanju zavezancev s tožbami in odločanju Upravnega sodišča, bi moralo Ministrstvo za finance sprejeti stališče, ki bo skladno z mednarodnim in domačim pravom. Že dlje časa se opaža, da (razen nekaterih izjem) uslužbenci Finančne uprave in Ministrstva za finance nimajo zadostnega znanja in širine s področja mednarodnega obdavčevanja. Kako in kdaj bo Ministrstvo za finance usposobilo kader, da bo kompetenten za sprejemanje zakonitih odločitev s področja mednarodnega obdavčevanja? Davčni zavezanci si želijo kader, ki ne pozna zgolj jezikovne pravne razlage, temveč pri interpretaciji mednarodnega obdavčevanja uporablja predvsem teleološko razlago.