Predsednik hrvaške vlade Plenković je v prvih stavkih svojega nagovora povedal vso resnico: “Šele pred tridesetimi leti so na Hrvaškem potekale prve svobodne volitve. Po devetih stoletjih je tako hrvaški narod ponovno dobil svojo suverenost, Hrvaška pa se je vrnila na politični zemljevid sveta.”
In slovenski “državniki”? Je kdo slišal koga, da bi povedal resnico o slovenski državnosti, o državnosti slovenskih dežel, ki so se na podlagi ustavnega dokumenta svojega suverena združile pod oblastjo vlade v Ljubljani – popolnoma enako, sočasno, legitimno in legalno, kot sosednje avstrijske – potem pa vstopile v novo južnoslovansko državo kot subjekt (“zemlje države SHS” piše v dokumentu o “ujedinjenju”, ne piše “Država SHS”) z vsemi državnimi atributi: teritorijem, državljani, oblastjo, ki je pod imenom Republika Slovenija z razglasitvijo osamosvojitve dne 26. 6. 1991 iz povezave izstopil?
Je kdajkoli kdo od slovenskih politikov javno povedal to resnico? Pa je zapisana v vseh veljavnih dokumentih, pogodbah, sporazumih, ustavah? Ne le, da molčijo o resnici. Pred tujci opravljajo in manipulirajo za svoje posebne, državno ignorantske, nedržavotvorne posebne (če so sploh njihovi) interese. Lažejo celo o samem datumu osamosvojitve. Potacali so ključni dokument, ki je omogočil samodejno uveljavitev državne meje slovenskih dežel s preostankom SFRJ, kakor so potekale na dan “ujedinjenja” – Sporazum o arbitraži. Zlagali so se v memorandumu, da sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška “osamosvojili hkrati”, dne 25. 6. 1991. Ta podla laž je bila potrebna. Z njo so prekrili resnico, da se je Republika Slovenija osamosvojila/izstopila/ od SFRJ dne 26. 6. 1991 tako, kot je 1. 12. 1918 vstopila. Kot slovenske DRŽAVE – DEŽELE, subjekti internacionalnega prava z vsemi atributi, predvsem pa z natančna določeno državno mejo s preostankom nove države (ki jo je kratkotrajna nacistična hrvaška država NDH nemudoma in brez rezerv priznala maja 1941).
Ni ga junaka, ki bi povedal resnico, da se Republika Slovenija ni osamosvojila od jugoslovanske republike Hrvaške. Kaj šele, da bi vsaj opazil, če si že ne upa izreči, da je bila jugoslovanska republika Hrvaška kot integralni del SFRJ skupaj z ostalimi republikami in pokrajinami agresor na osamosvojeno Slovenijo. Ali pa, da je bila osamosvojena in v vojni obranjena država Slovenija de facto mednarodno priznana kot eden od udeležencev tripartitne Brionske konference (Udeleženci: Evropska skupnost kot sklicatelj, Republika Slovenija kot napadena država in preostanek SFRJ kot agresor). In seveda, da je sosednja jugoslovanska republika Hrvaška svojo odcepitev (“raskid državnopravnih sveza” so zapisali) razglasila šele 8. oktobra 1991.Tudi tu ni junaka, ki bi povprašal, zakaj je Slovenija (njen zunanji minister Rupel) 26. 6. 1991 priznala Republiko Hrvaško, ki je ni bilo – bila pa je del agresorja na Slovenijo. No, pravzaprav se je zgodila sreča v nesreči. Nobenega dvoma namreč ni, da omenjeno “ruplovo priznanje” ne obstaja (na internacionalni ravni smešnic ne poznajo, jih sploh ne opazijo) in se je potemtakem zgodilo, kar je prav: Slovenija po 8. oktobru ni ponovila / pravilno priznala nove sosede. Prav je tako zato, ker ta soseda ni izpolnila (poleg mnogih drugih) za mednarodno priznanje bistvenih zahtev: Ni priznala državne meje z obstoječo sosednjo državo Republiko Slovenijo. Slovenija je namreč morala tisti trenutek, ko je razglasila svojo osamosvojitev, priznati brez vsake omejitve obstoječe državne meje s sosedami Italijo, Avstrijo in Madžarsko ter s preostankom SFRJ (TUL, II. razdelek: “… ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v okviru dosedanje SFRJ.” Ne piše “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško”, marveč “V OKVIRU dosedanje SFRJ.” Kar pomeni, da je treba upoštevati vse relevantne okoliščine – tu pa je prva; kako in kakšne so slovenske dežele vstopile v državo, nazadnje imenovano SFRJ!)
Hrvaška torej ob razglasitvi svoje odcepitve od preostanka SFRJ obstoječe državne meje z Republiko Slovenijo ni priznala in razglasitve ni mogoče pravno uveljaviti, čeprav ji je Badinterjeva komisija določila, da dotedanje njene znotraj jugoslovanske republiške meje z BiH, Srbijo in Črno goro postanejo državne meje. Državna meje s Slovenijo ostaja nepriznana – niti Badinter se z njo ni ukvarjal, saj je ob začetku delovanja njegove arbitražne komisije že pol leta obstajala kot državna meja suverene države Republike Slovenije, prej pa dolga stoletja kot državna meja slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko. Z vsakega dostojnega državnika in resnega pravnika problema slovenske meje s preostankom SFRJ ni bilo. Ni bilo mogoče spregledati očitnih dejstev. Republika Slovenija je prišla v okvir Jugoslavije kot subjekt in kot taka iz nje izstopila. Jugoslovanska republika Hrvaška pa se je znašla v okviru Jugoslavije kot s strani antantne zmagovalke Srbije okupirana madžarska pokrajina. Ob odcepitvi je torej bila njena edina obstoječa državna meja meja s “slovenskimi deželami” – z že obstoječo suvereno državo Republiko Slovenijo. Trianonska meja Kraljevine SHS z današnjo Madžarsko, kolikor zadeva Hrvaško, ostaja nekoliko v zraku … (uradni dokumenti Madžarska – Hrvaška). Ostale meje pa je, kot že povedano, pavšalno določil Badinter s spremembo medrepubliških v meddržavne meje.
Res je zanimivo, kako predsednik sosednje države uradno prostodušno javno pove resnico in prizna vse, kar je zapisano v tem obsežnejšem zapisu – da do 1991 hrvaške države ni bilo, da ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani kot subjekt mednarodnega prava vstopile v jugoslovansko državo, iz nje kot subjekt (Republika Slovenija poimenovan) izstopile. Da drži tudi vse ostalo tu zapisano. A to prizna predsednik sosednje države, naši “državniki” pa ali molčijo, ali pa lažejo – kot so se zlagali v Memorandumu za potrebe arbitražnega tribunala, kjer so zapisali, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška osamosvojili hkrati”. Ta laž je postavila južno sosedo – sopodpisnico Sporazuma o arbitraži – v skrajno a popolnoma neupravičeno ugoden položaj glede poteka državne meje. Zaradi te laži tribunal ni mogel (gre pač za arbitriranje!) upoštevati dejanskega in pravno relevantnega stanja, da se je Slovenija osamosvojila od SFRJ z obstoječo državno (ne medrepubliško administrativno !!!) mejo, obstoječo od davnine in s strani NDH tako ali tako že meddržavno priznano, ne pa od jugoslovanske republike Hrvaške. In še posebej zanimivo (očitno je to eden glavnih razlogov za laži v Memorandumu) je, da nihče noče opaziti natančnega določila v 5. členu Sporazuma o arbitraži, po katerem Republika Hrvaška sploh ni in niti ne more biti stranka v postopku določanja poteka državne meje Republike Slovenije. Na dan 25. 6. 1991 je ni bilo. Nastala je šele z razglasitvijo dne 8. oktobra 1991. Peti člen Sporazuma pa določa, da nič, kar je nastalo po datumu 25. 6. 1991 in se tiče dela in nalog arbitražnega tribunala, nima nobenega pravnega pomena/učinka za delo arbitražnega sodišča.
Izstop sosednje države iz Sporazuma o arbitraži in vse s tem povezane homatije so nedostojna farsa brez vsakega pravnega pomena. Tribunalova Final Award pa je nična – null and void – saj temelji na lažeh in grobo krši sama določila Sporazuma o arbitraži. Ker Sporazum o arbitraži velja kakršen je bil sprejet, podpisan, ratificiran in pri OZN evidentiran, je dolžnost tribunala (sedanjega ali na novo izbranega), da postopek v celoti ponovi, tokrat na podlagi relevantnih dejstev in s pravimi strankami v postopku.
A to mora zahtevati le Vlada Republike Slovenije.
… DOLINA ŠENTFLORJANSKA