Grmade spominjanj, dogodki in zgodbe zapolnjujejo mozaik naše “epopeje”. Zelo pomemben del te mozaične slike je dogajanje spomladi 1991. Podobo je odločilno izbristrila katalonska zgodba, katere bistvo je, da Katalonci NISO RAZGLASILI OSAMOSVOJITVE. Sprejeli so pač določen akt, niso pa JAVNO tega dejstva RAZGLASILI. Skoraj humorno zveni, da je sam predsednik španske vlade to od Kataloncev zahteval – dajte “povejte že vendar!«.
V čem je bistvo zgodbe?
Marca 1991 se je v Beogradu v generalštabu zgodila seja predsedstva SFRJ, katere namen je bil legitimirati vojaški udar, torej prevzem oblasti še pred NASTANKOM SAMOSTOJNE SLOVENIJE. Namen je bil to storiti pred razglasitvijo, ki je bila z zakonom na podlagi plebiscita določena v roku 6 mesecev, torej do vključno 23. 6. 1991, da bi se udar dogodil ZNOTRAJ SFRJ. Tako bi to bila legalna in nedeljeno iz tujine podprta akcija ohranitve SFRJ, dejansko naj bi to bila razdelitev Jugoslavije med Zagrebom in Beogradom. Igro je v splošno presenečenje pokvaril Bogič Bogičević, član predsedstva iz Bosne in Hercegovine, ki je na presenečenje vseh glasoval proti. Načrt se je torej sfižil.
“Karadjordjevska naveza” (Tudjman – Milošević) je takoj začela preigravati alternativo.
Zločinsko Tudjmanovo razmišljanje je videlo in zaigralo na edino realno možnost, izrabiti razglasitev slovenske osamosvojitve namesto dva meseca poprej spodletele akcije JLA. Da bi omogočili kvalifikacijo akcije kot notranjo “vojnoredarstveno” akcijo (kakor jo je želel in poskušal prikazati oziroma okvalificirati Zagreb) tokrat pač s silami JLA, je moral Tudjman naše Demosovce zmamiti v pristanek “skupne razglasitve”, kar pa je spretno zavlačeval z izjavami “još nismo spremni” in podobno.
Zakaj je Tudjman zavlačeval? Vsekakor zato, da so bili najprej morali biti vsi odločujoči položaji na zvezni ravni v rokah njegovih ljudi. Še Stjepan Mesić je junija 1991 prevzel predsedovanje predsedstvu! A ni bil to glavni razlog! Tudjman je zavlačeval predvsem zato, da bi Ljubljana zamudila rok in legalnosti razglasitve bi bilo mogoče ugovarjati. Vsekakor v primeru, da bi napad JLA uspel in bi Slovenija pokleknila in v bistvu padla v naročje Zagrebu, ki bi sesuti republiki “nesebično pomagal”, ter tako razširil svoj teritorij vse do Karavank in Italije. “EVROPA” in svet bi seveda ploskala, mi pa bi do danes zagotovo že imeli hrvaščino kot uradni jezik.
Da bi to lahko izvedel, je Tudjman šele v “varni razdalji” 48 ur od “critical date” (23. 6. 1991) poklical svoje ljubljanske oprode na sestanek NA OTOČEC in pozval: “sada ćemo”… Seveda je razglasila osamosvojitev samo Slovenija in tako postala dovolj rdeča cunja za 200.000 vojakov, 550 polno oboroženih letal, 1500 tankov in tisoče težke artilerije JLA, vse pod poveljstvom hrvaških odgovornih starešin, ki je od marca 1991 vse od “nesrečnega glasovanja” predsedstva dalje samo čakala na premik!
Hrabri slovenski teritorialci in miličniki (tudi mimo uradnega vodstva) so početje zaustavili – ravno toliko in tako uspešno, da je JLA (in tudi Milošević !) zaslutila, čigava in kakšna igra je zadaj!
Iz komplota tako ni bilo nič. Treba je bilo sprožiti “nadomestno vojno” (Vukovar itd.), s katero bi se prikrile v Karadjordjevu dogovorjene “rešitve”.
Lahko verjamemo, da je Milošević debelo in nejeverno zijal, kako ga je zagrebški sogovorec iz Karadjordjeva, Tudjman nategnil.
Plačali so ta račun seveda Bosanci in pa krajiški Srbi, ki so po pol tisočletja morali v begunstvo iz svoje Krajine. Bojim se, da plačilo računa za nas še pride, če bomo ignorirali dejansko stanje stvari!