Rimokatološka cerkev še vedno in ponovno hoče tisto kar ni njeno, seveda s pomočjo naše politike in pravnih “strokovnjakov”.
Na Svet24.si je bil poslan pojasnitveni komentar:
Avstrijski cesarski (suverenov) Verski sklad je bil de facto državno premoženje, Verski sklad pa je gospodaril in dohodke razdeljeval upravičencem – med njimi so bile po tradiciji razne cerkvene ustanove: župnije, šole, dobrodelne dejavnosti …
Ker je ob prevratu državno/cesarjevo premoženje prešlo na novega “cesarja” – srbskega kralja (dvor je rad zahajal v gozdove in lovišča na Krajnskem; znane so lovske postojanke v najlepših dolinah in vile na Bledu), so zaradi hudega spopada Beograda z Zagrebom in posledično sporazuma, ki Slovencm ni dal ničesar, po Koroščevem lobiranju napravili sijajno finto, da so odpravili grozeči revolt v Dravski banovini.
Gozdove Verskega sklada (DRŽAVNE, NIKOLI CERKVENE, OD ZAČETKA CESARJEVI FEVDI) so na hitro z zakonom, ki ga skupščina ni potrdila, dodelili škofijam v Dravski banovini, s prižnic pa je odmevala tolažba: saj bomo tudi mi nekoč dobili, kar so sedaj Hrvati … Ko so Nemci zasedli Gorenjsko in Spodnjo Štajersko, so nemudoma posesti verskega sklada vrnili v državne roke in upravo nazaj na Dunaj. Po vojni je komunistična pamet NACIONALIZIRALA te DRŽAVNE gozdove. Ista oblast pa si je ob osamosvojitvi kupila (zelo podobno manevru 1939) “lojalnost” cerkvenih veljakov z “VRNITVIJO”, kar nikoli ni bila cerkvena last.
(Če ima kdo težave, naj za začetek obdela vsaj pojem FEVD in pojem ALODIJ!)
https://novice.svet24.si/clanek/novice/slovenija/5d1dd63fe2347/zemljisca-stavbe-podjetja-in-izobrazevalne-ustanove