Balkanizacija uradnega jezika (ne le neposredno potujčevanje z besednjakom in slovnico, temveč še posebej v vsiljeni pojmovni in besedni zmešnjavi) je le eden od zunanjih znakov sistematične likvidacije slovenske NACIONALNE (to ni ETNIČNA kategorija, marveč državnostna) identitete, ki poteka že več kot sto let.
Intenzivnost je poskočila zahvaljujoč “ljubljanskemu potresu” (1895), ko so “voditelji” pohiteli in do tal porušili vse “državne” stavbe, ki so bile le poškodovane. Tako so zradirali priče lastne znanstvene in kulturne in vojaške in parlamentarne dejavnosti. Rušenje so nadaljevali z ukinitvijo slovenske Opere, s prikrivanjem države, zveze slovenskih dežel, prepustitvijo ključnih kateder/predavanj na univerzi Balkancem (itak poimenovani po srbskem kralju), postopek do oplemenitili tudi s fizično likvidacijo državljanov slovenskih dežel, čemur je sledilo emigriranje vseh vrst.
Kar zadeva tuje jezike v zdravstvu je treba dodati, da je to le posledica skrbno premišljene zarote: oviranje domačinov pri vpisu na medicinske fakultete in druge zdravstvene šole, hkrati pa (že) zaposlene preganjati v tujino (ne samo boljši zaslužek) in ZARADI NAČRTNO POVZROČENEGA POMANJKANJA (!!!) uvažati tuje zdravnike. Podobno je na vseh zdravstvenih nivojih! Državljani slovenskih dežel delajo (nadvse) uspešno v tujini, doma pa se moramo ubadati z usodnimi problemi!
Do perfekcije domišljena zarota!!!