Naši politikom in »zgodovinarjem« bo prav gotovo v razmislek naslednje pisanje z ilustracijami, za lažje razumevanje. Zadeva je absolutno povezana z arbitražno razsodbo, ki je popolnoma zgrešena in bi jo morala naša vlada zavreči. Nujno je treba vse skupaj postaviti na internacionalno pravne temelje, pri katerih pa dejstva igrajo glavno in edino vlogo.
GRBI SLOVENSKIH DEŽEL NA PROČELJU LETA 1908 POSTAVLJENE KATOLIŠKE TISKARNE V LJUBLJANI
Stavba, v kateri je danes Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, je bila načrtovana in postavljena za potrebe katoliške tiskarne. Po razsulu leta 1918 je bila slednja preimenovana v Jugoslovansko tiskarno, po zmagi nad nacifašizmom pa v Tiskarno Ljudske pravice. Po osamosvojitvi je bila likvidirana in v stavbo vseljena Pravna fakulteta.
Grbi na pročelju stavbe ob otvoritvi leta 1908 so bili ponosno poudarjeni in vsem razločno na očeh.
Danes so grbi barvno “nevtralizirani”. Nedvomno zato, da bi se izdelki Univerze dr Edvarda Kardelja, ki so krivi za “veliko posranijo”, kakor je dosežek poimenoval prof. dr. France Bučar, ne vznemirjali ob pogledu na priče državnosti slovenskih dežel/držav.
KRAJNSKA ŠTAJERSKA KOROŠKA
samostojna gubernatura TRST GORICA in GRADIŠKA mejna grofija ISTRA
TAKOLE PA IZGLEDAJO NAŠI GRBI V BARVAH:
Slovenske dežele (dežela je slovenska beseda za državo!), katerih državni grbi so vgrajeni v pročelje palače ob Zmajskem mostu v Ljubljani (danes je v njej Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani), so se z javno objavljenim razglasom z zasedanja vseh izvoljenih poslancev dne, 31. 10. 1918, združile pod oblastjo vlade v Ljubljani.
Sklep se je glasil: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Notranji minister takratne vlade, dr. Janko Brejc je v svojem pričevanju, objavljenem v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928 (ko se je še praznovalo ta dan), zapisal: Uresničili smo Zedinjeno Slovenijo!
V istem zborniku dr. Brejc navaja, da je deželni glavar Primorske zapustil Trst in v Ljubljani uradno izročil svoja pooblastila. Enako je ravnal deželni glavar Krajnske. Za prevzem oblasti so slovenski državni organi imeli vsa pooblastila že po položaju, ustavno pravno pa jim jih je potrdil Manifest cesarja Karla, suverena vsake slovenske dežele (oziroma po propozicijah Manifesta – večinsko slovenskih delov) posebej.
To dejstvo je v svojem Dnevniku nekajkrat omenil ljubljanski knezoškof, vodilni narodni buditelj, dr. Anton Bonaventura Jeglič. Med drugim je zapisal: “Cesar Karol postopa izredno plemenito in nesebično. Kar narodi zahtevajo, odobri in dopusti. Sprejel je Wilsonove točke, med njimi tudi samoodločbo narodov: pa narodom tudi dejansko priznava. Nam je dopustil, da se popolnoma sami odločimo, kakšno državo hočemo. V kratkem se proglasi narodna vlada, in predsednik Attems ima že povelje, da tej vladi izroči vse. Tudi vojaški poveljnik bo tej vladi izročil vojsko in jo ji dal na razpolago.” (publikacija Jegličev dnevnik, Ljubljana 2015, stran 765)
Kaj so pa slovenski “narodni voditelji” v nasprotju s pravno relevantnim dejanskim stanjem uresničili, je bilo dano uživati našim prednikom v minulem stoletju in uživamo še danes. Državljani se pojava – dosežka današnjih naslednikov tistih izdajalcev – ki ga je, kot rečeno, prof. Bučar poimenoval “velika posranija”, ne bomo mogli rešiti brez zamenjave vlade in z pripravo novih izhodišč za mednarodno ugotovitev, kje slovenske meje so, so bile in obstajajo.
Zato pa nujno! Slovensko nacionalno stranko v parlament!