Skupna seja odbora za evropske zadeve in zunanje zedeve, 5. aprila 2019, je po zaslugi nastopajočih kazala bedno sliko sejmarske propagande in samopoveličevanja “in modo FDV”. Omejil se bom na poslanca, ki je propagiral Heraldico in Geometrično središče – po njegovo SRCE SLOVENIJE … Pripomnil bi, da tudi fiktivna točka, ki so jo določili diletantsko, ne da bi upoštevali dejansko stanje stvari, ni nad Vačami, marveč je v Trubarjevem kraju, Škocjanu pri Turjaku (kjer se je sploh dogajalo marsikaj ključnega za slovensko državnost)!
Pripenjam pisanje in zemljevid DEJANSKEGA geometričnega središča Slovenije, skladno z dejanskim internacionalnim pravnim stanjem.
Steinbuchu k Dnevu zastave – Slivna, 10. 4. 2016
Do odločitve arbitražnega tribunala veljajo “rules and principles of the international law” (citirano iz edino veljavnega originala v angleščini) in ne znotraj državna ali celo revolucionarna justica.
Zato veljajo državne meje slovenskih dežel, ki so se 31.10.1918 združile pod oblastjo vlade v Ljubljani in dne 1.12.1918 pod uradnim poimenovanjem (v dokumentu) “ZEMLJE države SHS” sestavile s Kraljevino Srbijo južnoslovansko državo Kraljevino SHS, ob izstopu slovenskih dežel – tokrat pod imenom Republika Slovenija – imenovano SFRJ.
Državne meje slovenskih dežel, ki so sestavile to državo je znanstveno ugotovil svetnik Državnega arhiva Republike Slovenije Peter Ribnikar in to objavil v reviji Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 119 – 128. Te državne meje obstajajo vsaj že od sprejetja “Ustave” (Ausgleich) habsburške monarhije leta 1867 in nikoli doslej niso bile spremenjene ali celo odpravljene. Še več. Ob nastanku nacistične tvorbe NDH so bile nemudoma meddržavno priznane. In to na celotni razdalji od Reke do sotočja Mure in Drave pod Kotoribo. (Torej tudi mejo s Hrvatsko na Dravi, ki jo je zabeležil Trianon).
ZATO VELJA, DA JE DO ODLOČITVE ARBITRAŽNEGA TRIBUNALA GEOMETRIČNO SREDIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE PRIBLIŽNO V KRAJU ŠKOCJAN PRI TURJAKU – V DOMAČI ŽUPNIJI PRIMOŽA TRUBARJA.
K današnji prireditvi nad Vačami pa:
Nedosledno mešanje domačijstva z državnim. Zmedo so razkrivale tudi besede govornikov.
Znani pesnik je prodajal “državljane domovine Slovenije” – ob vsem spoštovanju pesniške svobode, domovina državljanstva ne pozna. Državljanstvo je atribut države, po slovensko DEŽELE.
Predsednik VSO je žalil Slovence, ki so pred letom 1991 bili polnokrvni državljani svojih držav – do 1918 svojih dežel (ki sicer niso bile nikoli odpravljene – torej državljanstvo še vedno obstaja), potem pa te ali one “Jugoslavije”. S formulacijo “postali iz naroda nacija” ni razvidno, kaj govorniku pomeni beseda narod. Ta beseda namreč pomeni po češko nacija, po srbsko pa ljudstvo (plebs). Brez ozira na to pa je žaljivo naše prednike opisovati kot prikrajšane, defektne, ki jim nekaj manjka. Ves čas s(m)o bili polnovredni državljani svojih dežel, ki smo jih tudi junaško (u)branili. Takrat, ko naj bi po govornikovo iz nečesa postali “nacija”, smo se pa plebiscitarno odločili, da zapustimo združbo z njenim režimom vred, v katero so nas porinili “narodovi rešitelji” leta 1918 in povzročili stolejte masakrov vseh vrst, brezštevilne žrtve in nenadomestljivo škodo.
Tudi slavnostni govornik ni razbistril megle. Povedal je med drugim, da Slovenija ni bila država, da je bila del habsburškega imperija, kar ni točno. Slovenije mednarodno pravno do razglasitve 1991 ni bilo. Zato tudi ni mogla biti del habsburškega imperija, niti česarkoli drugega. So pa države (z lastnim suverenom) ves čas slovenske dežele, v katerih so od davnine prebivali naši predniki.
Zameglilo se je dodatno z izjavo, da “zastava ni bila državna. Bila je nacionalna”… Pa smo spet tam. Državna zastava je pač nacionalna. Zastava etnije (naroda? ljudstva? za zmeniti se je) pa je (morebiti) narodna. A to se je treba enkrat za vselej dogovoriti, ali pa bomo še naprej tribalizirali in ideologizirali. Državo pa puščali vnemar .
Droben žarek upanja je vzbudila formulacija “na novo razglašene naše države” – bilo bi vzpodbudno, če bi nadaljevanje upravičilo pomen, da se zavedamo, da razglasitev 25. 6. 1991 pomeni razglasitev osamosvojitve dne 31.10.1918 razglašene zveze slovenskih dežel – “Zedinjene Slovenije”, kakor jo je poimenoval takratni notranji minister dr. Janko Brejc v svojih spominjanjih v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928. A tega ni bilo slišati.
Ko se bo končno, po sto letih groze, združila kritična masa tistih, ki se zavedajo na začetku citiranih “rules and principles of the international law”, in bo slovenski parlament protokoliral ugotovitev, da zveza slovenskih dežel obstaja, ter temu dejanskemu stanju stvari priredil potrebne zakone in ukrepe, potem bodo tudi današnji podobne prireditve odzvenele brez nejasnosti in zmede. Po tem dejanju bi tudi arbitražni tribunal imel lažje delo, saj bi mu slovenska vlada dala na mizo tiste in takšne dokumente, kakršne terja veljavni Sporazum o arbitraži. Odločitev tribunala bi bila potem navadna rutina.
In seveda bi bile slovesnosti “v geometričnem središču Republike Slovenije” v Trubarjevem Škocjanu pri Turjaku.