V Delu (21. 12. 2020) berem, kar prodaja Ministrstvo za zunanje zadeve. Pravna, diplomatska in državna zgodovina ne pomni, da bi neki subjekt tako trmasto in bebavo vztrajal pri nečem, kar mu katastrofalno škoduje – povrh pa pravno sploh ne obstaja!
Nekaj o tem:
Izjava “treh” brez podpisa – Trst, 19. 12. 2020
Na javni TV – in ker gre za javno hišo, ni dvoma, da so izjave usklajene z aktualno vlado – je bilo slišati “da Republika Slovenija, kot geografsko prikrajšana država – tudi po arbitražni odločbi – nima možnosti …”.
Lepo. V kolikor gre za Republiko Slovenijo, ki je osamosvojitev razglasila dne 26. 6. 1991 in za južno sosedo, ki je (nekakšno) odcepitev razglasila na skrivaj – v neki kleti – dne 8. 10.1991, ni nobenega dvoma, da so prikrajšani predvsem tukajšnji vpleteni politiki in strokovnjaki, in to v prvi vrsti na strokovnem, državno pravnem, moralnem in državotvornem področju.
Kako “zelo” je država, Republika Slovenija dejansko – gledano skozi internacionalno pravno optiko – prikrajšana, je ob podpisu Sporazuma o arbitraži na ves glas razločno povedal vodja zagrebške skupine za mejo, ki je gromoglasno oznanil: “pa ovo znaći, da može Slovenija i do Dubrovnika …” in nemudoma odstopil. Skrb je bila seveda popolnoma odveč. Tukajšnji, javnosti dobro znani maherji, so zavozili – po nepregledni vrsti zadev še arbitražo o poteku državne meje, predvsem tako, da se je slovenska vlada, ki je poslala tribunalu zadevni memorandum, v njem zlagala, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška osamosvojili hkrati” – kar je notorična neresnica, ki bi bila smešna, če bi ne bila podla (in skrbno preračunana)! Namreč: zaradi te laži je tribunal svojo odločbo obrnil v prid južni sosedi – in se pri izreku na navedeno laž tudi skliceval: “Ker sta se …”. Svojo odklonilno držo do argumentacije s strani slovenske vlade je nazorno izpričal npr. pri zadevi Trdinov vrh, kjer posmehljivo navede, da je Slovenija kot argument vključila tudi “pismo bralca” v časopisu (Janez Janša v Delu!).
Norost odločevalcev na slovenski strani, ki se ni ustavila pri vsem očitni laži glede “osamosvojitve hkrati”, ki bistveno spremeni položaj Republike Slovenije, je docela zbrisala dejansko, internacionalno pravno relevantno stanje, četudi so dejstva zapisana celo v Temeljni ustavni listini, in je javnosti znano, v sredstvih javnega obveščanja zapisano in dokumentirano zagrebško uradno mednarodno priznanje teh meja leta 1941. Prav tako je izven sence dvoma, kaj je državo, ki jo je Republika Slovenija leta 1991 zapustila, leta 1918 sestavilo. Zapisano je v zavesti, spominu in listinah, da “so se ZEMLJE (!!! – ne “ljudstva” = ljudstvo ni subjekt internacionalnega prava, ki obravnava/ureja odnose izključno med državami) države Slovenaca, Hrvata i Srba ujedinile sa Srbijom”. Te “ZEMLJE …” so seveda slovenske dežele, z razglasitvijo dne 31. 10. 1918 združene pod oblastjo vlade v Ljubljani. Samo te DRŽAVE (prim. suverenov Manifest, 16. 10. 1918) so imele internacionalno pravno legitimacijo in le z njimi se je DRŽAVA Srbija lahko “ujedinila”. Ozemlja premagane Kraljevine Ogrske, ki jih je zmagovita antantna zaveznica Srbija okupirala, pač niso bili subjekti internacionalnega prava. Kakršno koli tovrstno subjektiviteto jim je suverenov Manifest odločno odrekel.
To dejansko stanje stvari – ki se (glede statusa in stanja slovenskih dežel znotraj južnoslovanske države) nikoli v času trajanja države, ki je končala svojo pot kot SFRJ, ni spremenilo – je torej pravno omogočilo slovensko osamosvojitev. Tako Hrvaška kot BiH, ki pa v državo nista prišli kot subjekt, sta se pač odcepili – in ker sporazuma ni bilo, je prišlo do secesijske vojne. Republika Črna gora je bila v slovenski podobni vlogi, in se je – kasneje – tudi osamosvojila. Odcepitev Makedonije pa se je zgodila v sporazumu s Srbijo – katere del je bila ta “Južna pokrajina” ob nastanku Jugoslavije.
Slovenska “stroka”, “politika” in “diplomacija” je vsa relevantna internacionalna pravna dejstva v praksi sistematično ignorirala – kljub temu, da je vse dokumentirano in zapisano tudi v slovenskih osamosvojitvenih dokumentih. Z lažjo v arbitražnem Memorandumu je iz sijajnega dokumenta, Sporazuma o arbitraži – ki ga je Zagreb moral (!!! s stisnjenimi zobmi podpisati – istočasno pa je že pletel svoje mreže) – naredila totalno katastrofo. Druga stran je sicer spretno izigrala vse karte in – ob verjetno izdatni meri “sodelovanja” – Slovenijo diskvalificirala kot faktor v zadevi določanja poteka državne meje, je pa zaradi specifične kombinatorike, ki počasi prihaja na dan, a priori prečrtala arbitražni postopek in odločbo. Vztrajanje slovenske politike in stroke pri odločbi, ki temelji na očitni laži in je vsled tega nična, pa je zelo verjetno del umazane igre v škodo Republike Slovenije in v korist Republiki Hrvaški.
Glede državne meje Republike Slovenije (v delu znotraj nekdanje SFRJ) je ključnega pomena dejstvo, da je Republika Slovenija dne 26. 6. 1991 razglasila svojo osamosvojitev od države, v katero je vstopila (z “ujedinjenjem”) leta 1918 – in to s svojim državnim teritorijem, določenim z državno mejo. V publikaciji Arhiva Slovenije, Arhivi 26 (2003) št. 1 str. 119-128, je navedeno, da je imela Slovenija (po ujedinjenju 1. 12. 1918) dokončno določeno mejo le s Hrvaško, pokrivala se je z mejo Krajnske in Štajerske. Primorsko z Reko (plus Postojnski okraj “za nameček”???) je Italija pridobila z Rapallom in Rimom. Tako ali tako Primorska (od Vršiča do zadnjega otoka v Kvarnerju plus reški “Corpus separatum”) nikoli ni mejila na kako zagrebško državno tvorbo. V času NDH pa je Zagreb mejo z Reko – tako, kot s Krajnsko, Štajersko in Prekmurjem (NA DRAVI! NE NA MURI) – uradno priznal brez ugovora. Te državne meje, ki se – kot že povedano – znotraj skupne države niso nikoli spremenile (notranje upravne razmejitve ne štejejo!) so torej z osamosvojitvijo znova pridobile svojo relevanco. Meje slovenskih dežel so torej same po sebi postale znova meddržavne (kakor so to bile do dneva “ujedinjenja” 1918) in to s “preostankom SFRJ”, saj je jugoslovanska republika Hrvaška svojo odcepitev razglasila šele tri mesece potem, ko je bila Republika Slovenija že samostojna država, zmagovalka nad JLA, na tripartitni “Brionski konferenci” kot ena od treh udeleženih (Evropska skupnost, kot sklicatelj, SFRJ, kot agresor in Republika Slovenija, kot napadena država), tudi dejansko priznana. Temeljna ustavna listina to mejo ubesedi: “… v okviru dosedanje SFRJ.” Zato zadeva določanja poteka državne meje sploh ni in ne more biti stvar Republike Slovenije in Republike Hrvaške, marveč Republike Slovenije in preostanka SFRJ. To sledi tudi iz določb Sporazuma o arbitraži, ki zahteva internacionalne pravne kriterije, še posebej pa iz “Mnenj” Badinterjeve arbitraže, ki se s Slovenijo sploh ne ukvarjajo – razen, da jo je treba nemudoma priznati. Bila je pač že pol leta osamosvojena država z vsemi atributi. O “republiških” mejah Republike Hrvaške in BiH pa je odločila – ker notranjih jugoslovanskih “medrepubliških” (upravnih) razmejitev internacionalna pravna optika sploh ne opazi – da postanejo državne meje.
Vlada Republike Slovenije, njen predsednik Janez Janša, je podpisal in 12. 2. 2013 poslal arbitražnemu tribunalu Memorandum, ki je uvedel v postopek laž, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška osamosvojili hkrati”, s čemer sta postali Republika Slovenija in Republika Hrvaška edini stranki v postopku – četudi je bila osamosvojitev Slovenije mednarodno pravno izključno stvar Republike Slovenije in SFRJ! Tribunal je navdušeno pograbil priložnost in se na to neresnico pri izreku oprl tako odločno, da je s to lažjo celo uvedel besedilo svoje odločbe (“Ker sta se …”). Na to se je oprl tudi prejšnji predsednik Evropske Komisije in frcnil z mize slovenske “težave”!
Tako je prišlo do katastrofalnih učinkov na škodo države Slovenije, ki pa bi jih bilo mogoče sanirati, saj je Zagreb s svojim (taktičnim, skrbno premišljenim) zavračanjem arbitražne odločbe odprl možnost, da se arbitražni postopek ponovi, tokrat na podlagi dejanskega relevantnega stanja. Seveda mora ničnost dosedanjega postopka/odločbe razglasiti vlada Republike Slovenije in hkrati zahtevati, da tribunal ponovno odloča – tokrat na podlagi resničnih dejstev, skladno s Sporazumom. (Podpisani in pri OZN evidentirani Sporazum o arbitraži ni kontaminiran!)
Vlade (ne le ta zadnja) Republike Slovenije pa obratno, ravnajo dosledno v korist kombinatorike južne sosede, ki spretno, korak za korakom izvaja domišljeno politiko “izvršenih dejstev” – od “ribičev v Piranskem zalivu” do najnovejše finte z izključno ekonomsko cono.
Vse navedeno priča o totalni prikrajšanosti – moralni, strokovni, politični – vpletenih domačih maherjev, ostaja pa, in postaja vse silnejše, vprašanje, zakaj mora zaradi te prikrajšanosti biti prikrajšana država Slovenija in njeni prebivalci.
Stoletje teptanja mednarodnega prava, ljudi in strahovitih žrtvovanj še ni dovolj?
Andrej Lenarčič
poslanec SNS v prvem sklicu in član Skupine za arbitražo