Pred dnevi sem objavil zemljevid, specialko z zarisano mejo pod Gorjanci, ki točno kaže kje je slovensko ozemlje!
Poleg karte z mejo na Gorjancih in državno mejo med Žumberakom in Ogrsko (“Hrvatsko”) sodi tudi interpelacija dvornega svetnika Šukljeta v zveznem parlamentu na Dunaju, leta 1907. Tudi to je dokaz, da so Hrvatje vedno posegali za slovensko zemljo. Natisnjeno je bilo v časniku Slovenec, 14. februarja 1907.
Državna meja, kakor je zarisana na vojaški specialki iz istega leta, daje poslancu, dvornemu svetniku, prav!
Žumberak – kot preostali del nekdanje Vojne krajine (središče dolgo časa v Metliki! – tudi poimenovanje “Bela krajina” izdaja povezavo. Ne gre le za košček, ki je Sloveniji še ostal, marveč za Vojno krajino v celoti. V ljudskem govoru “Krajina de bello” (Vojna krajina!) ni bil nikoli del madžarske države, kaj šele neke Hrvatske, ki je bila le pokrajina znotraj enovite Kraljevine Ogrske (zapečateno v Ustavi 1867). Neznanje madžarščine in politično motivirana “površnost” načrtno prikazujeta izmaličene podobe stanja v času in prostoru. Nedopustno se zamenjujejo pojmi in vsebine. “Pobožnim željam” političnih skupin se pripisuje državno pravno in internacionalno pravno relevanco. Docela sprevrženo.
Dejstva so neizpodbitna: Slovenske dežele so vedno bile države z ozemljem, državno mejo, državljani in oblastjo/lastnim suverenom/vojvodo, z Ustavo 1867 (Ausgleich) so pridobile še internacionalno pravno subjektiviteto v modernem pomenu (sankcionirala konferenca v Montevideu s konvencijo leta 1933). Na oni strani mejnih rek Rečine, Kolpe in Sotle pa je bila enovita, celovita in nedeljiva država Madžarska (kjer so seveda kruto “mirili” hrvaške nacionalne apetite), hrvatsko “državno pravo” pa pomeni zgolj in samo pravico do državnosti, prizadevanja, ker države niso imeli, nikakor pa ne kakšne juristične (pravne) kategorije.