Vsakdo, ki se malo podrobneje loti branja arbitražne odločitve ugotovi, da gre za zmeden spis voluntarističnih pravnikov, ki celo sami sebi skačejo v nasprotja. Vpraša se lahko, le zakaj je bilo potrebno (kakor vedo povedati poučeni) plačati 20 milijonov evrov za nek papir, ki nima ne vsebine, ne teže. Na kup zmetani razmisleki članov razsodišča, ki nimajo realne zveze z internacionalnim pravom. Iz dokumenta veje usmeritev določenih krogov, ki so določeno odločitev zahtevali in jo tudi plačali. Vprašanje je zgolj, ob kolikšni pomoči slovenskih pravnih »strokovnjakov«? Čas bo pokazal, ali je bila ta pomoč zgolj zaradi neznanja, kar je delno verjetno, ali zaradi sorodstvenih razmerij z južno sosedo, kar ni nemogoče, ali je šlo za posel, kakršnih smo v naši domovini vajeni.
Memorandum slovenske strani, za katerega ni čudno, da je še vedno strogo tajen, ni vseboval niti enega relevantnega podatka in dejstva, čeprav je bila na to slovenska ekipa opozorjena. Ni čudno, da vse skupaj skrivajo in čakajo, da mine čas in vse skupaj ponikne, tako kot praktično vse svinjarije pri nas. Memorandum naj bi obsegal kakih 450 strani in okoli 800 strani raznih prilog. Vse skupaj neuporabno listovje, ko pa je bilo potrebno na mizo dati en sam stavek in priloge: DOKUMENTI O POTEKU DRŽAVNE MEJE SLOVENSKIH DEŽEL S KRALJEVINO OGRSKO, TER TRIANONSKO DOLOČITEV MEJE NA DRAVI, kot priloge pa zemljevide –specialke, ki bi jih naši »strokovnjaki« brez problema lahko dobili v Budimpešti ali na Dunaju.
Sporazum o arbitraži je Sloveniji dal možnost doseči pravično potrditev meja slovenskih dežel, vendar naši pravni modreci še naziva tega instrumenta niso prav napisali. Hrvatje so ob pomoči slovenskih nesposobnežev (ekipo so sestavljali Mirjam Škrk, Simona Drenih, Karl Erjavec, Roman Kirn in Vlasta Vivod) predstavili celo vrsto, tudi ponarejenih, dokumentov, ki jih je tribunal upošteval kot relevantne. Naši so temu zoperstavili kup brezveznih katastrskih listkov, ki v internacionalnem pravu nimajo nikakršne teže. Pomenijo pa lep zaslužek za tistega, ki jih pripravi in proda ustreznim.
Nihče od naše ekipe ni osporaval hrvaške prisotnosti v postopku, kajti Hrvaška sploh ni mogla biti stranka v postopku, kar piše že v samem sporazumu. Zato ne čudi, da so ta argument Hrvatje uporabili kasneje in dejali da odločitve ne nameravajo spoštovati. Imajo seveda prav, teleta so na naši strani. Slovenska stran se na vse pretege trudi, da bi hrvaška stran morala priznati odločitve, namesto da bi tudi mi odstopili od sporazuma in šli na relevanten (in ne privaten ter sprivatiziran) mednarodni forum z dokumentacijo, ki ima težo. Hrvatje pa zelo zvito delajo naprej. Zagreb je pokazal, da je z arbitražno odločitvijo dosegel maksimalen cilj. Zdaj že javno razglaša nove dvostranske pogovore, seveda na izhodišču sedaj določene meje (ki jo bedasta slovenska vlada in večina politike sama razglaša).
Hrvaška finta je zelo prozorna (a za tepce učinkovita) in kockasti predvidevajo možnosti po treh scenarijih:
- novi pogovori,
- pritisk na Evropsko unijo,
- intenzivni incidenti.
Tujci, ki jim je Slovenije malo mar in podlegajo hrvaškim lobiranjem in podkupovanjem, bodo ploskali prvi možnosti, ker je miroljubna in tudi bo obveljala s podporo tujcev. Seveda bomo ob teh pogovori izgubili še dodaten del našega ozemlja. Slovensko okupirano ozemlje bo še večje, mi pa bomo stisnjeni nekako do Grosuplja, kot je pred leti že risal hrvaški časnik Globus. Naši se bodo seveda strinjali.
Analiza celotnega teksta arbitražne odločbe poteka in že zdaj se kaže vsa puhlost arbitražnih modrecev, sva pritlehnost in nesposobnost naše ekipe vključno z vsemi priskledniki, ki jim je bilo za denar ne pa za domovino. Pa vseeno je rešitev – v dveh korakih:
Najprej mora naša stran odstopiti od arbitražne odločitve, potem pa sprožiti popolno razveljavitev tega gnilega dokumenta na osnovi NAPAČNO UGOTOVLJENEGA DEJANSKEGA STANJA. S pravo ekipo nepodkupljenih in pametnih pravnikov lahko zmagamo.
In tudi bomo! Takoj po volitvah naslednje leto, ko se SNS vrne v parlament se bodo začeli ti postopki. Tudi tisti za ugotavljanje odgovornosti za fiasko in morebitno podkupovanje, čeprav nekateri pravijo, »naši so bolj kreteni kot prodani«. Morda imajo prav, idiota ni treba plačati.
Zmago Jelinčič Plemeniti
Predsednik SNS