Ponoči, ob 01:17, dne 22. aprila 2019, je Andrej Lenarčič poslal komentar h članku (povezava do članka je spodaj).
Zjutraj ob 06:30 njegovaga komentarja ni bilo več!
Levičarski branilci krivosodja so ga takoj zbrisali! Toliko o svobodi govora in misli v Sloveniji!
Test je tako popolnoma uspel – predvsem se ve, da je tako, in ve se, kdo so hlapci obravnavanih oseb/sil … (in očitno “so na preži” NON-STOP in radi tudi “korakajo v specialni obutvi” po tujih stanovanjih, brskajo po računalnikih in “servisirajo (različne) naprave” …).
Vse priznanje sodniku in piscu članka. Obračajmo kakor hočemo, gre za bistvo problema slovenske družbe, ki odraža neprekinjeno dejansko stanje v državi, ki je kljub znamenitim dogodkom osamosvajanja in demokratizacije še vedno globoko v greznici “vi odozdo, mi odozgo” (če citiramo enega velikih svečenikov), oz. da je vsa demokratična ceremonija klavrn teater, odločajo pa “tisti zgoraj”. Vendar pa je treba priznati, da je klika, ki si je pripravila “sestop z oblasti” v resnici z osamosvojitvijo in demokratizacijo le legitimirala dotedanjo vladavino, ki se za “demokratično kuliso” ni ne hotela, niti znala, sploh se ji pa ni bilo treba (zmagovalki na gorah trupel) truditi. Zviteži so le poskrbeli za “posodobitev instrumentarija, kar v glavnem pomeni, da so zagotovili vsem različnim strujam in gibanjem – strankam in interesnim združenjem – da so tako ali drugače zanesljivo v “pravih rokah”. Resnica je pred dnevi v oddaji ob obletnici Demosa neusmiljeno bruhnila na dan, ko je nekdanji prvi mož ZSMS (in kolega znamenitih “osamosvajalcev”) nonšalantno komentiral vzneseno izjavo “kolegov iz bivšega režima” o lustraciji: “Demos si lustracije ni mogel privoščiti, saj bi v trenutku ostal brez večine med poslanci!” Tisti, ki so bili blizu takratnemu dogajanju, ne morejo oporekati niti drugi izjavi, da je ZSMS pripravila večino “podlag” za stranke, vključno z “Roško”. Vendar je pri vsem tem ključno nekaj drugega! Da se je ohranila vladavina “iz ozadja”, mimo ustave in zakonov, da se je parlament v nasprotju z jasnimi določili ustave in zakonov vrnil v “zlate čase” boljševistične delegatske skupščine, ki odloča na migljal “odozgo” (Iluminati Sodnik verjetno ve …), nosijo največji del odgovornosti volivci, še prej pa tisti, ki ignorirajo 7. člen ZVDZ, ki velja od 12.12. 1992, in od njegove uveljavitve naprej noben, ki je v državi RS izvoljen, nima legalnega mandata. Kdor noče prebrati v slovenščini (uradnem jeziku!) zapisanega člena zakona, ki velja, kot je zapisan, in trdi da je vse OK, se nima pravice pritoževati zaradi s(r)anja, ki davi državo. Da pride na čelo take “srenje” komedijant, da “parlament” (dejansko v narekovaju), vodi specalist za črede, je le najvišji dokaz/manifestacija resnično katastrofalne situacije – zadnjega, dokončnega dejanja šentflorjanske tragikomedije, ki se je začela pred natanko stotimi leti in se nadaljevala od zmage do zmage – ene bolj grozne od druge – do končnega “la commedia e finita”!
(Pri tem je zanimivo, da se shema protiturških taborov in naprav na etničnem slovenskem ozemlju (delo študentov FAGG Univerze v Ljubjani, Fištravec, pred štirimi desetletji) skoraj presunljivo prekriva z današnjo shemo morišč in grobišč v deželi …).