“Ministrstvo” v Zagrebu (dne 25. 8. 2019) pravi:
Polna resnica je danes vsem na očeh, tudi sam upokojeni Titov general Tudjman je ponosno razkril bistvo svoje zahrbtne finte – njegov lastni obrambni minister, general Špegelj, je v svoji knjigi navedel Tudjmanovo izjavo glede Vukovarja in krajin: “DA NISAM HTIO, RATA NE BI BILO!”
Danes ni več nobenega dvoma – že sam razvoj dogodkov o tem priča – da se je Tudjmanu nakana s “pomočjo” napadeni osamosvojeni Sloveniji končno osvojiti “DEŽELO” in svojim jastrebom v Banskih dvorih dati na mizo veličastno darilo – GRANICU NA KARAVANKAMA, namesto izgubljene USTAŠKE GRANICE NA DRINI. Hrabri slovenski teritorialci in miličniki so namreč proti vsem pričakovanjem ustavili JLA, ki so jo v napad pognali Tudjmanovi ljudje v zveznih organih: MESIĆ, predsednik predsedstva, MARKOVIČ, predsednik Zveznega izvršnega sveta, LONČAR, zunanji minister, MUSTAĆ, šef tajnih služb – torej napad sploh ni bil “srbski posel”!
Poleg tega so v Kradjordjevu dobili, kar so hoteli: Tudjman je Miloševiću prepustil “srbske” krajine, za Srbijo pa zahteval BiH! Tudjman se je strinjal, ker je računal na zgoraj navedeno “slovensko nadomestilo” za granicu na Drini …). Ker se je Tudjmanu naklep sfižil (tudi silovit letalski napad v zadnjih krčih banskodvorske politike je odpadel, ker pametni poveljniki v Ljubljani niso izpolnili norega – več kot očitno zagrebškega – ukaza: streljati na kasarne in letalstvo zaradi tega ni imelo razloga za napad …)
TOREJ: Nobenega dvoma ni, da je bil oborožena samoobramba Srbov na Hrvaškem (v Krajinah) “neopravdana”! Po dogovoru v Karadjordjevu je Milošević prepustil krajine Hrvaški in v zameno dobil proste roke v BiH. Zato tudi JLA ni pomagala krajiškim Srbom v času Bljeska in Oluje. Vsa vojaška maškarada je bila popolnoma brez potrebe in vse žrtve ter beg deset in desettisočev za življenje nepotrebno – ČE BI “ON” NE HTIO RATA! ON je namreč hotel “rat” (vojno), ker je pred svojimi lahko opravičil izgubo BiH in “granice” (meje) na Drini samo v vojni. Zato je sprožil incident v Borovem selu in “zanimivo” vukovarsko epopejo – o kateri bo še marsikatera resnica pricurljala na dan … Da pa so lokalni Srbi v krajinah prijeli za orožje, pa po razlogih ni treba preveč spraševati. Koliko jih je končalo v Jasenovcu? Koliko otrok in žensk je bilo zažganih v cerkvah itd. Tudi incidenti pred začetkom oboroženih spopadov so nakazovali nadaljevanje, ki je pravzaprav sledilo. Največji eksodus nekega naroda po 2. svetovni vojni in množice pobitih. A dogovor v Karadjordjevu je ponudil mirno ureditev – preselitev krajiških Srbov – zamenjava za BiH. Toda jastrebi v Zagrebu bi Tudjmana obesili, če bi za dogovor zvedeli. Po izgubljeni “epopeji” z napadom JLA v Deželi je pač Titov general moral zaigrati po kavbojsko. Koliko tisočev nepotrebnih žrtev po krajinah in zlasti v BiH … Ve se, kdo jih ima na vesti. In v katastrofi nekdanjega pašaluka je navsezadnje debelo profitiral še nekdo tretji, po stari levantinski metodi: vnovčil lastne (v ta namen sprogramirane) žrtve…