Po objavi razsodbe arbitražnega sodišča, ko je že povsem očitno, da naši odgovorni niso uporabili dejstev, skladnih s pravom, ki ga določa Sporazum o arbitraži, da so torej zavestno sabotirali upravičenja države Slovenije, je mogoče docela razumeti – sicer popolnoma nerazumljivo ignoranco slovesa od človeka, ki ima največ zaslug za osamosvojitev in mednarodno priznanje Republike Slovenije. Niti zunanji minister, niti predsednik vlade, niti predsednik države – nihče od naštetih se poslovilnih slovesnosti ne v Straßbourgu, ne v Speyerju, ni udeležil. Ko bi to bilo samo nedostojno …
Seveda moremo razumeti tudi to “malenkost” (pokvarjenih značajev?, ne avionov!), če opazimo, da so tisti, za katere pravimo, da njihovega odnosa do arbitraže Nemčija ne podpira, bili ne le v Straßbourgu, marveč tudi v Speyerju. Pri zadnjem, najpomembnejšem opravilu v znamenitem “rimskocesarskem” svetišču v Speyerju, celo najvišje, tik ob celebrantu. Somaševal je namreč papeški nuncij in doajen diplomatskega zbora v Nemčiji, škof Nikola Eterović, sin “Lijepe naše”. O veličastnih učinkih slovenske diplomatske in državniške modrosti, ki se je pred vso zemeljsko oblo prav striptizersko razgalila v sami srčiki evropske državnosti pred očmi najvišjih predstavnikov držav, in ki je daleč presegla globoki pomen in vzvišenost slovesa od ustvarjalca v prihodnost in demokratično sobivanje usmerjene Evrope, je torej v luči aktualnih problemov z državno identiteto in integriteto države Slovenije vpričo, “vremenskih motenj”, ki se zgrinjajo nadnjo, skoraj neprimerno še naprej razpravljati.
In kakor je arbitražni tribunal z razsodbo odločno postavil na laž slovenske “strokovnjake”, ki so vsak tehten argument in pomislek pri pripravi Memoranduma za arbitražo vzvišeno in s posmehom zavračali – največkrat s floskulami “to je zgodovina” in podobno – prav z vrsto odločitev, ki jih je utemeljil prav na oddaljenih zgodovinskih dejstvih (če jih je dobil na mizo od stranke v postopku), je včerajšnja nesramna ignoranca toliko bolj povedna, saj gre ne le za zanikovanje pomena EU, članstva, sodelovanja, marveč gre tudi za našo državnopravno in kulturno identiteto, ki je neločljivo povezana z državami/deželami, v katerih so naši predniki tisoč let in več živeli in soustvarjali prav to Evropo. In prav slovo od pokojnega prvega državljana Evrope, kanclerja Kohla se je dogajalo v svetišču, v katerem so pokopani tudi številni suvereni naših slovenskih dežel, ki so bile vedno suvereni subjekti z lastnim vojvodo – vladarjem. Večino časa iz rodu Habsburgov, ki so bili tudi vojvode in nadvojvode mnogih drugih držav, kralji kraljestev in cesarji Svetega rimskega cesarstva – zraščeni skratka povsem z Evropo. Tudi med poslovilnimi nagovori se je iz ust uglednega državnika utrnila kakšna te vrste misel…
A Republike Slovenije tam ni bilo… Kam le je izginila vsa “Slava”… v kaj se je pogreznila…