Arbitražni tribunal se je v določenih segmentih svoje razsodbe izgovarjal, da za določene odseke slovenskega ozemlja ni ustreznih zemljevidov. In kdo je kriv, da tega materiala naša stran ni imela. Poglejmo malo nazaj, v mesec marec leta 2009. Takrat je Slovenska nacionalna stranka ovadila kar nekaj oseb zaradi suma vohunjenja, jemanja podkupnine in nevestnega dela v službi.
Za boljši pregled kliknite na sliko.
Prvotna kazenska ovadba z dne 11.03.2009, ki smo jo naslednji dan, 12.03.2009, razširili in personalizirali.
Za kaj je šlo. Leto prej, julija leta 2008, sta Kapitalska družba (KAD) in Slovenska odškodninska družba (SOD) svoj delež v Geodetskem zavodu Slovenije prodala družbi Maksima holding, katere lastnik je bil vsem dobro znani nikoli zapornik, gospod Igor Bavčar. Ta je svoj delež prodala Primusu AB in naprej hrvaškemu podjetju Geofoto, ki je postalo 89,6 odstotni lastnik Geodetskega zavoda Slovenije. Na ta način je hrvaška stran prišla do kompletnega arhiva slovenskega zavoda in ji je bilo s tem omogočeno tudi manipuliranje v času arbitražnega postopka. Geofoto je arhiv Zavoda kupil za borih 7000 (sedem tisoč) evrov, saj je bilo slovensko podjetje kupljeno brez nepremičnin, vendar pa skupaj z vsemi arhivi.
Prijava se je nanašala na gospode Aleša Buta, Toneta Kajzerja in Dimitrija Rupla ter na gospoda Dragana Matića, danes poslanca stranke SMC v državnem zboru. Seveda iz vsega skupaj ni bilo nič. Zadevo so pometli pod preprogo.
Takrat je bilo vse skupaj zgolj izdajalska priprava na kasnejše dogodke, ki jih v Sloveniji še nismo predvideli. Razen nekaterih seveda. Nikakor se ne morem otresti misli, da je bilo vse skupaj skrbno pripravljeno in izpeljano v okviru zločinskega načrta počasnega uničevanja naše domovine v korist Hrvaške.
Seveda pa se ob tem poraja še cela vrsta vprašanj in povezav; kako je bilo z odpiranjem meje in transportom lahkega in težkega orožja v sosednjo Hrvaško, zakaj je Bavčar slovenske policiste pregnal z republiške meje najprej v dolino, potem pa še na drugo stran Dragonje, zakaj so začasne kontrolne točke po tihem postale mejni prehodi in še in še.
Po vsem tem dobi človek slab okus v ustih in prevzame ga strah, da bomo zaradi takih in podobnih zadev kmalu končali v krempljih grabežljivih sosedov, ki nikoli niso imeli svoje države, zdaj pa nam kradejo še tisto malo kar nam je ostalo. Ob obilni pomoči slovenskih politikov vseh barv.
Vendar je še možnost! Odstopiti od arbitražne odločitve, saj temelji na neresničnih izhodiščih, vse skupaj pa s pravimi dokumenti in pravimi ljudmi sprežiti na ustreznih mednarodnih forumih. Nikakor pa ne na nekakšnem Haškem tribunalu, privatni združbi podkupljencev in ignorantov.
Nujno pa: Slovenska nacionalna stranka mora v parlament !!!