Pokazalo se je, da je imela Slovenska nacionalna stranka popolnoma prav, ko je njen predsednik ves čas govoril, da Sodišče EU ni pristojno za reševanje tega vprašanja. Edini, ki tega niso razumeli, so bili poleg ministra Cerarja njegovi sodelavci, za katere se človek vpraša, glede na dejansko stanje, kako so prišli do diplome na Pravni fakulteti. Slovenska stran je pokazala popolno nepoznavanje internacionalnega prava, kar se je pokazalo že pri Memorandumu naše strani, ki je bil s podpisom Janeza Janše poslan v Haag.
Evidentno je, da v Memorandumu niso bila našteta relevantna internacionalno- pravna in zgodovinska dejstva ter je zato že sama arbitražna razsodba neveljavna, saj odločitev temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju.
Vsa ta razmišljanja pa so za naše mojstre na Ministrstvu za zunanje zadeve znanstvena fantastika, ki je nikakor ne dojemajo, ali pa gre za dogovor s hrvaško stranjo. Kaj stoji za tem dogovorom ne vemo in se v to ne želimo spuščati, ljudem pa hodijo po glavi razmisleki o denarju, plačilih, izdaji in še čem.
Če bi že v samem izhodišču poslušali predsednika Slovenske nacionalne stranke, do takega fiaska ne bi prišlo, saj bi se Sporazum o arbitraži uporabljal v skladu z internacionalnim pravom, v kolikor pa bi šli v arbitražno presojo, pa bi bila v Memorandumu napisana vsa internacionalno-pravna in zgodovinska dejstva, kar pa, kakor kaže, slovenski strani ni bilo v interesu. Zanimivo je, da v Sloveniji Memorandum še vedno nosi oznako zaupnosti in je v javnosti ne najdemo, kar je tudi skregano z osnovno intenco vsake arbitražne presoje. Evidentno je, da naši nekaj skrivajo.