O časopisu Dnevnik si sme vsakdo misliti svoje. Smo pa tudi taki, ki vemo, da je zgleden dnevni časopis, ki s takšnimi klevetaškimi pisanji ne bi smel kvariti svojega ugleda. Povrh pa gre za krucialna državna vprašanja, s katerimi se Slovenska nacionalna (!!! – nacionalno=državno!) stranka intenzivno ukvarja od začetka. Kot državotvorna stranka je glede na dejansko stanje stvari in izkušnje z “uspehi” pri vladanju udeleženih političnih strank in njih voditeljev ena redkih, če ne sploh edina državotvorna stranka, ki se zaveda, da se državna zgodovina Slovencev in drugih državljanov slovenskih dežel ni začela včeraj ali predvčerajšnjim, marveč so slovenske dežele subjekti internacionalnega prava (prim. ustavo 1867 in Manifest 1918 v luči Montevideo Convention 26. 12. 1934) že stoletja, od 31. 10. 1918 veljavno združene z natančno določenim državnim teritorijem in državno mejo pod oblastjo vlade v Ljubljani, in ki so dne 1. 12. 1918 s kraljevino Srbijo sestavile državo, ki se je ob razpadu v letih 1991/1992 imenovala SFRJ. Internacionalne pravne subjektivitete slovenskih dežel, njih državnega teritorija in državne meje “V OKVIRU dosedanje SFRJ” (TUL 1991) doslej še noben pooblaščeni gremij ni veljavno spremenil, kaj šele odpravil. Niti slovita arbitraža je še vedno samo (gnila) črka na papirju – GNILA zato, ker že v uvodnih točkah Razsodbe (Final Award) postavi lažnivo, popolnoma neresnično izhodišče, da “sta se Republika Slovenija in Republika Hrvaška osamosvojili hkrati”! Bilo bi farsa, če bi ne bilo usodno. Svobodo ljudi zagotavlja država. “Oskubljena kura”, izdelek “kulture” (???) pa državi niti podobna ni. Praksa – tudi javna občila – povrhu razkriva, da ščiti v glavnem kriminalce, ne pa državljanov.
Dnevnik je objavil pisanje nekega Milana Mavra, v katerem si pisatelj privošči pritlehno, žaljivo osebno manipulativno in lažno diskvalifikacijo na temo “mahanja z Jelinčičevimi dokumenti”.