Prihaja podelitev Nobelove nagrade

December 16, 2019
Posted in News, Novice
December 16, 2019 Alenka

Prihaja podelitev Nobelove. Handke bo imel težave.

Delo, 8. 12. 2019

Kritičen in obveščen opazovalec strmi nejeverno. Zmanjkuje mu besed. Ključ do ustreznega odgovora je skrit v odločilnem vprašanju: “Kdo je sprožil krvavo vojno na Balkanu?” Nesporno in splošno znano dejtvo je, da je “KRVAVA” vojna na Balkanu izbruhnila mesece potem, ko se je Republika Slovenija osamosvojila. Akcija JNA na osamosvojeno državo ima vse znake izsiljene, anahronistične, vsekakor pa NEKRVAVE VOJNE (če sploh “vojne”!). Vpletene sile in intenzivnost spopadanj je bila povsem neprimerljiva z dogajanji, ki so sledila na območju preostanka SFRJ, ko so se začeli krvavi spopadi najprej na Hrvaškem in potem še v BiH. Predvsem pa ni šlo za secesijsko “vojno”. To drži toliko bolj, ker je jugoslovansko (pogojno “srbsko”) vodstvo že leta pred izbruhom vojne odločno povedalo, da se Slovenija lahko loči od SFRJ, kar je logično, saj nekdo, ki je neko povezavo (so)ustvaril, to zvezo vedno lahko zapusti. Državljani Republike Slovenije so svojo zahtevo po osamosvojitvi legalno podkrepili z zakoni in s plebiscitom preizkušeno voljo. Torej o KRVAVI vojni in strašnih posledicah, ki bremenijo tudi nobelovca zaradi podpore srbskemu voditelju Miloševiću, moremo govoriti na območju preostanka SFRJ in še to šele po izbruhu sovražnosti na območju Vukovarja. Pri tem pa ni mogoče spregledati, da sta se vodilna akterja dogajanja v času secesijske vojne v preostanku SFRJ že marca 1991, pred osamosvojitvijo Slovenije natančno (na štiri oči !) dogovorila o delitvi preostanka SFRJ – da se Zagreb odpove BiH (“granica NDH na Drini”), Beograd pa krajinam na ozemlju Republike Hrvaške, ki so večinsko poseljene z avtohtonimi Srbi. Da je Milošević dogovor razumel kot zavezo, se je izkazalo na terenu, ker lokalnih Srbov v krajinah ni podprl, ko so se začeli oboroženi spopadi, in tudi ni ustavil množičnega eksodusa “krajišnikov”, ko so po porazu množično bežali za življenje v Srbijo. Kljub logično zapletenim in prepletenim situacijam v te vrste sovražnostih je vsaj dandanašnji, še zlasti po javno objavljenih stališčih in izjavah hrvaškega predsednika Tudjmana (npr. “da nisam htio, rata ne bi bilo!”), mogoče dokončno zaključiti, da vojne zagotovo ni sprožil Milošević. Sprožilec je bil brez sence dvoma provokacija hrvaške milice v Borovem selu (srbski enklavi) pri Vukovarju. S strani srbske teritorialne obrambe in preostankov JNA napadenemu mestu Tudjman ni pomagal. Nasprotno. Vodilne brambovce, ki so prišli v Zagreb protestirati zaradi tega, je dal zapreti in mučiti. “Da nisam htio, rata ne bi bilo!” – izjava potrjuje sum, da je Tudjman, ki je zaradi debakla s programom napada JNA na osamosvojeno Slovenijo, moral uporabiti “plan B”, in svoj (osebni) dogovor z Miloševićem, da Srbiji prepusti BiH (mejo na Drini) pred lastnimi “jastrebi”poizkusiti opravičiti kot “izgubo v vojni”. Kot general je zelo dobro vedel, da je v vojni mogoče opravičiti take in drugačne izgube. Zanimivo, da Handkeju, ki je verjetno s svojo literarno pronicljivostjo instinktivno začutil, kaj je dejanska resničnost, in se po tem ravnal (naj si dovolimo to spekulacijo …), nihče ne pove, da ga instinkt ni varal. Milošević je bil mogoče politikant, srbski nacionalist, morebiti tudi manj inteligenten, toda KRVAVE vojne v preostanku SFRJ (še manj pa zblojenega napada JNA na osamosvojeno Slovenijo) zagotovo ni začel!  Kombinator, ki je imel vse to na vesti, je bil v Zagrebu.