Citat uradnega opisa dogodka na javni TV:
“Slovenija dan državnosti zaznamuje kot spomin na 25. junij 1991, ko je tedanja skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji. Hkrati je sprejela ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine in Deklaracijo o neodvisnosti. Po slavnostni razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti dan kasneje se je začela osamosvojitvena vojna.”
Dovolj natančno popiše in opredeli dogajanje pred osemindvajsetimi leti … Pa vendar na splošno v javnosti kroži opis dogodkov – današnjega praznovanja – ki je v nasprotju z v citatu opredeljene resnice in tudi slavnostni govornik je sledil tem zgledom, ko je med drugim poudaril:
“Praznujemo svojo državo. Ustanovitev samostojne in neodvisne države Republike Slovenije pred osemindvajsetimi leti je najveličastnejši mejnik v naši narodni zgodovini …”
in
“Dolga stoletja je slovenski narod ustvarjal pogoje za lastno državo …”
Po vrsti:
a) “…svojo državo”. “Svojo državo” so imeli že naši davni predniki in z njimi tudi mi ves čas. Skladno z družbeno situacijo pa v njej (njih – saj jih je bilo več!) ljudstvo ni imelo v rokah vzvodov oblasti. Družbeni razvoj in spremembe pa so v “dolgih stoletjih” (cit.) odnose spremenile do te mere, da je “ljudstvo” lahko v določenem trenutku prevzelo oblast v svoje roke. Tu se pokaže dvoumnost rabe pojma “narod” – enkrat kot “brezpravno” ljudstvo, drugič kot narod – državnopravni subjekt, nosilec oblasti. “Pogoje za lastno državo” je seveda “ustvarjalo” ljudstvo, ne narod, saj je ljudstvo šele s prevzemom oblasti v svojih državah (deželah) postalo narod – subjekt.
b) “Ustanovitev samostojne in neodvisne države …” je v nasprotju z na začetku citiranim uradnim zapisom zgodbe, ki pravi, da je 25. junija 1991 skupščina mdr. sprejela temeljno ustavno listino in Deklaracijo o neodvisnosti. Nobene države nismo ustanovili. V njej smo spremenili družbeni red in postavili pravne podlage za razglasitev osamosvojitve ne pa “ustanovitve” samostojne države. Razglasili smo torej neodvisnost svoje države. In če bi je – države – ne bilo, čigavo neodvisnost bi mogli razglasiti? O tem vidiku veliko povedo še sveži spomini na barcelonski zaplet! (“Povejte, ali ste RAZGLASILI …” je vpil predsednik madridske vlade …) Evidentno smo torej mi “svojo” državo imeli (in razglasili njeno neodvisnost, ko smo v njej definitivno prevzeli vzvode oblasti):
In “imeli” smo jo, državo, ves čas, od njene razglasitve dne 31. 10. 1918, ko je vlada v Ljubljani razglasila, da prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah! To je datum “nastanka” moderne slovenske države, ki je potem dolga desetletja tavala v “balkanski sužnosti”, dokler se niso sestavile okoliščine in izrazila plebiscitarna volja državljanov, da se je s sprejetjem ustavnih sprememb, drugih zakonov in predpisov in nazadnje – 25. 6. 1991. – še ustavnih dokumentov in Deklaracije, lahko zgodila razglasitev osamosvojitve. In ta dogodek dne 26. 6. 1991 je datum, ki ga je potrebno posebej praznovati, ko se je z aktom razglasitve na trgu pred Skupščino pravno udejanila suverena, samostojna država Republika Slovenija.
Stavek slavnostnega govorca iz sklepnega dela nagovora: “Politiki in oblast se menjamo, država pa ostaja …” je le še pika na “i” sicer dolge vrste citiranih pravilnih ugotovitev in zapisov o dejanski zgodbi. Pove namreč še preostale bistvene dele resnice, da namreč država nastane z razglasitvijo in traja. Traja, dokler ni legalno in pravno učinkovito odpravljena. Zveza slovenskih dežel, ipso facto država Slovenija, razglašena kot povedano dne 31. 10. 1918, ne le da ni bila nikoli odpravljena – ukinjena – marveč je nasprotno, kot subjekt že po enem mesecu, dne 1. 12. 1918 s Kraljevino Srbijo sestavila državo, nazadnje imenovano SFRJ, od katere se je zakonito in veljavno 26. 6. 1991 osamosvojila.
In še: Nesporno in vsem znano dejstvo, da je vojska preostanka SFRJ napadla osamosvojeno republiko šele po razglasitvi, ne pa ob dogajanju v skupščini, v celoti potrjuje, kdaj je jugoslovanska republika Slovenija postala neodvisna država: Z DEJANJEM RAZGLASITVE, in tedaj šele jo je JLA lahko napadla. Iz enakega razloga ni napadla sosednje jugoslovanske republike, ker ta kljub dogovoru in zavezi osamosvojitve ni razglasila, pa JLA ni imela razloga za napad. Nasprotno, z njenega ozemlja (v preostanku SFRJ) je JLA nemoteno izvršila agresijo.