Resnica o Krimu

June 29, 2022 Slovenska nacionalna stranka

Slovenska javnost že dolgo naseda zahodnim medijem, ki o Krimu ne vedo ničesar ali pa s pomočjo ameriško orkestrirane propagande, kar je bolj verjetno, širijo laži. Zato je dolžnost da se izve resnica, pa čeprav se ne pokriva s političnimi priklanjanji Ameriki in EU naših politikov.

Krimski polotok je postal del ruskega imperija po vrsti rusko – turških vojn v letu 1771. Krimski kan Sahib II Giraj je pridobil neodvisnost od otomanskega imperija zahvaljujoč princu Vasiliju Dolgorukemu, ki je porazil turško vojsko na polotoku. Kan je podpisal sporazum o zavezništvu in sodelovanju s Sankt Peterburgom. Leta 1774 so se Otomani popolnoma odpovedali zahtev po Krimu, ki so ga prepustili Rusom s podpisom Kučukkajnarške mirovne pogodbe dne 21. julija 1774. Po porazu v bitki pri Kozludži se je uradno končala rusko – turška vojna in označila poraz Osmanskega cesarstva.

Devet let kasneje so Girajeve reforme razjezil krimske Tatare in kot posledica je bil prisiljen abdicirati. Da bi se preprečilo prelivanje krvi v notranjih bojih je bila Rusija prisiljena poslati na polotok svoje čete. Lokalno plemstvo je priseglo zvestobo cesarici Katarini, njihove pravice pa so bile izenačene s pravicami ruskega plemstva. Dobili so tudi možnost soupravljanja v svoji regiji.

Revolucionarni dogodki leta 1917 so pripeljali do razpada ruskega imperija in na območju Ukrajine nastala je cela vrsta psevdo neodvisnih držav: Ukrajinska ljudska republika z glavnim mestom Kijev, Ukrajinska ljudska republika Sovjetov z prestolnico Harkov, Donetsk-Krivoj Rog sovjetska republika ki je imela sedež najprej v Harkovu, kasneje pa v Lugansku, Odeška sovjetska republika s sedežem v Odesi in Tauridska sovjetska republika na Krimu in v Severmi črnomorski regiji. Po tem ko je Centralni svet Ukrajine podpisal separatni sporazum z avstro-ogrsko monarhijo in nemškim kajzerjem, so vse ozemlje Ukrajine in Krima, okupirale avstrijsko nemške enote, čeprav nikoli ta ozemlja niso pripadala nobeni germanski deželi.

Ukrajinski nacionalisti so naredili celo vrsto zemljevidov v povezavi s tem obdobjem okupacije, na katerih zahtevajo krimski polotok, ki je bil takrat naseljen pretežni s Krimskimi Tatari. K temu so pripisali še rusko ozemlje vse do Voroneža in Kaspijskega morja, zraven pa še velik del Poljske in precejšen kos Moldavije. Na nekaterih zemljevidih je kot ukrajinski označen le del Krima, na drugih pa celoten polotok.

Po ruski državljanski vojni (tako imenovani revoluciji) je krimski polotok postal del Ruske socialistične federativne sovjetske republike (RSFSR) in je bil razglašen za avtonomno sovjetsko socialistično republiko. Krimski Tatari in Karaiti so bili priznani kot avtohtoni prebivalci regije. Jezika krimskih Tatarov in Rusov sta postala uradna jezika. Etnična sestava tega polotoka, skupaj s Sevastopolom je bila leta 1897:

(približno) Rusov 33,11 %, Ukrajincev 11,84 %, Krimskih Tatarov 35,55 %,  leta 1926 pa:

Rusov 42,65 %, Ukrajincev 10,95 % in Krimskih Tatarov 25,34 %.

Prva svetovna vojna je povzročila stiske mnogim narodom in tudi naplavila vrsto organizacij  odločenih pomagati. Ena od takih organizacij je bila tudi American Jewish Joint Distribution Committee (JDC), ki so jo Rusi imenovali Džoint. Leta 1923 je vodstvo JDC, ki je že pomagala žrtvam lakote v območju Volge, v Belorusiji in v Ukrajini, predlagalo odgovornim v RSFSR načrt da bi stotisoče Judov  živečih v SSSR, ki so trpeli v 1. svetovni vojni spremenili v kmete po ameriškem vzoru – farmerje. Sovjetska vlada, v kateri je bil pomemben odstotek Judov se je strinjalo in ustanovili so Agro Joint Corporation (American Jewish Joint Agricultural Corporation). Oblasti so ustanovile Komisijo za naselitev na zemlji delujočih Judov, KOZMET, ki je novim farmerjem v Ukrajini in na Krimu delila zemljo brezplačno.

Projekt se ni obnesel. Celo še pred to Agro-Joint regijo ali morda celo republiko znotraj SSSR Črnomorske regije, ki se je raztezala od Odese do Abhazije s centrom na Krimu ni šlo. Po virih naj bi tja preselili 500.000 do 700.000 židovskih kmetov. In navkljub dejstvu, da se je leta 1934 že pojavila Judovska avtonomna regija na Bližnjem vzhodu, je okoli 14.000 družin judovskih kmetov živečih na Krimu še vedno dobivalo pomoč, vse do leta 1938, ko so prepovedali dejavnosti te organizacije.

Več je bilo razlogov za propad programa, ustvariti judovske kmetije na Krimu in za prepoved organizacije American Jewish Joint Agricultural Corporation. Potrošenih je bilo okoli 16 milijonov ameriških dolarjev za podporo judovskim kmetijskim posestvom na Krimu in v južni Ukrajini, za nabavo kmetijske mehanizacije, živine in za opremo infrastrukture, ne vključujoč posojilnih fondov. Seveda, večina te pomoči ni bila zastonj. Mnogo kmetij se je sesulo ker niso mogli odplačevati posojil in deležev ko je bila leta 1932 slaba letina, ki je pripeljala do lakote.

Projekt masovnega naseljevanja je propadel. Samo 47.740 od 500.000 judovskih migrantov so preselili na Krim pred letom 1939. Od teh jih je zgolj 18.065 delalo v kmetijskem sektorju, ostali so odšli v velika mesta. V celoti je bilo na Krimu zgolj 86 kolektivnih gospodarstev, ki so zaposlovala judovske priseljence, kateri so obdelovali le okoli 10 % na polotoku obdelovalne zemlje.

Sovjetsko vodstvo je bilo zelo kritično do dejstva, da bila je zgolj ena etnična grupa v multietnični regiji in državi privilegirana. Populacija Krimskih Tatarov je zamerila namenjanje sredstev za organiziranje samo Judovskih območij (Freidorf in Larindorf) na zemlji ki je bila nekoč njihova last. Posledično so razlastninjeni Tatari preprečevali vstop na polotok vlakom, ki so privažali judovske priseljence in tudi  na vse mogoče načine škodovali že obstoječim judovskim farmam.

Seveda je organizacija Agro-Joint začela uporabljati tudi metode v nasprotju z ruskimi zakoni in podpirati tajne protidržavne organizacije. Organizacijo so prepovedali zaradi povezav z nemškim Gestapom.

Glede na prisilni prenos njihove zemlje Judovskim prišlekom, so Krimski Tatari pristopili k aktivnemu sodelovanju z nacisti. Imeli aktivno vlogo in sodelovanje v holokavstu. Tako so nacisti aprila leta 1942 izjavili, da je Krim očiščen Judov.

Obstajajo informacije da je med drugo svetovno vojno Stalin obljubil Rooseveltu da bo Krim očistil za judovske imigrante v zameno za nadaljevanje Lend – Lease programa in v zameno za odprtje druge fronte. Je pa Judovski Antifašistični komite še med vojno nekaj podobnega predlagal Molotovu kot »Memorandum o Krimu«.

Na konferenci na Jalti leta 1945 je bilo govora o Krimu in kaj vse je pretrpel med vojno. In že takrat je Nikita Hruščov dal pobudo naj se Krim podari Ukrajini. Ekonomska situacija na Krimu je bila težavna , kar je bil dostikrat razlog za prenos v drugo državno tvorbo. To je uspelo Hruščovi, rojenemu Ukrajincu, 19. februarja 1954.

Vprašanje legalnosti prenosa Krima v Ukrajino se je porajalo že pred razpadom Sovjetske zveze. Dejstvo je, da po sovjetski ustavi iz leta 1937 nihče, ni smel ali mogel spreminjati meje republik. To je bilo omogočeno zgolj na osnovi referenduma, ki pa ga nikoli ni bilo.

Meseca novembra 1990 je Krimski regionalni svet ljudskih odposlancev na referendumu zahteval, da se Krimu povrne status avtonomne republike. Od udeležencev referenduma je 93,26 % glasovalo za. Krim je postal sodelujoči pri pogovorih o novi zvezi, kar je pripravljal Mihail Gorbačov. Krimski pravniki so zahtevali razveljavitev Hruščevega odloka, vendar je pred kakršnim koli zaključkom SSSR razpadla.

Parlament Ruske federacije je 21. maja 1992 potrdil, da odločitev Prezidija vrhovnega sovjeta RSFSR z dne 5. februarja 1954, da se Ukrajini podari Krimska regija nima legalne osnove, saj je bila kršena ustava, nima pravne osnove in ne velja. Ustava Sovjetske zveze je takrat še veljala, ukrajinske ustave pa še ni bilo. Vrhovni svet Krim je sprejel odločitev ruske Dume in jo vključil v deklaracijo o neodvisnosti Republike Krim. Referendum o potrditvi je bil načrtovan za 2. avgust 1992 , vendar ukrajinske centralne oblasti referenduma niso dovolile.

Leta 1994 je Krim v statusu avtonomne republike izvolil svojega predsednika, ki je podpiral združitev z Rusijo, tako kot tudi večina parlamenta. Ukrajinske oblasti pa so enostransko ukinile Krimsko ustavo, prepovedale vse politične stranke ki so imele večino v krimskem parlamentu in proti volji prebivalcev je Krim postal del Ukrajine.

To je kratek oris, nekako do formiranja Ruske federacije. Kaj vse se je dogajalo naprej vse do majdanske vstaje, ki je pod patronatom Amerike, Ukrajino potisnila v vojni spopad, do norih odločitev Evropske unije ki prilivajo olje na ogenj, bo napisal čez nekaj let, ko Ukrajine ne bo več, nekdo drug. Upam le, da se bo naša politika do takrat toliko osvestila, da ne bo potonila skupaj z ostalimi v evropski greznici.

, , , , , , , , , , , , , , , ,