Silno zanimivo je dogajanje, ki je sledilo pred razglasitvijo samostojnosti Hrvaške, ki seveda dokazuje pripravljeni komplot proti Sloveniji, ki Tudjmanu ni uspel.
Tik pred razglasitvijo samostojnosti Hrvaške je JLA raketirala Banske dvore v Zagrebu, v trenutku, ko so se tam nahajali Franjo Tudjman, Stjepan Mesić in Ante Marković. To dokazuje vsaj tri nesporna dejstva:
1) DOKAZ, da je bila Hrvaška integralni del SFRJ (enake in celo višje kvalitete, kot vpletenost Hrvaške v vojno v Bosni in Hercegovini z njenimi enotami in generali seveda ob Tudjmanovih ukazih, kar je sodišče v Haagu okvalificiralo kot »udruženi zločinački poduhvat«)
2) DOKAZ, da je vojni komplot v zvezi z osamosvojitvijo Republike Slovenije (SAMO Republika Slovenija se je osamosvojila! SFRJ je obstajala BREZ Republika Slovenije!) organiziral in vodil Franjo Tudjman s svojimi ljudmi na zvezni ravni: Marković, Mesić, Mustać, Perković, Lončar, Kadijević (zakaj je ta pobegnil pred Srbi v Rusijo je silno zanimivo)
3) DOKAZ, da je šlo za maščevanje Miloševićevega kroga, ko so celo ti bedaki ugotovili, kako jih je Franjo Tudjman nategnil (navkljub dogovoru v Karadjordjevo) in izvedel napad na Slovenijo, čeprav je marčevski načrt “ureditvejugoslovanskega notranjega problema” z JLA zaradi glasu Bogiča Bogićevića propadel…
Kratko pojasnilo: V dogovorih Tudjman – Milošević (Karadjordjevo) je po neuspelem vojaškem udaru marca 1991 bilo Miloševiću jasno, da je Slovenija dejansko odšla (Ustavni zakon o implementaciji plebiscitarne odločitve – odhod v roku 6 mesecev! To je pravni izvršni akt!) in da se s Tudjmanom lahko pogovarja le še o razdelitvi preostanka. Ni pa vedel, da ima Tudjman svoje račune in da manipulira z osamosvojitvijo Slovenije (tudi s pomočjo Demosovih in cerkvenih kolaborantov v Ljubljani). Zanimivo je, da je hrvaška politična stranka HDZ je imela prostore v Ljubljani na Dvornem trgu, ki so bili lasti Hrvata Kapetanoviča, kjer je Peterle tudi imel tiskovke. Ko je Peterle želel tam imeti tudi določene politične sestanke na državnem nivoju, je temu najodločneje nasprotovala SNS in se to ni zgodilo. Vloga frizerja Kapetanovića pa še vedno ni razjasnjena). Tudjman je namreč bil v kaši: Miloševiću je prepustil Bosno in Hercegovino, razen HercegBosne! A s tem se ni smel prikazati v Banskih dvorih, ker bi ga jastrebi, ki so pričakovali obnovitev NDH in “granico na Drini”, zmleli! Zato je tiho načrtoval uporabo že za marčevski napad mobiliziranih zmogljivosti JLA (200.000 vojakov, 1500 tankov, 550 letal, tisoče težke artilerije, 4 fregate: za slovensko morje!!!) na Slovenijo. Takoj ko bi razglasitev samostojnosti Slovenije (a zaradi Tudjmanovega zavlačevanja “skupne razglasitve” z zamujenim rokom – torej nelegalna in neobstoječa) bila zadosten motiv, za napad na Slovenijo, ki bi mu tako padla v naročje in bi z njo “potolažil” svoje jastrebe za “izgubo” Drine …
O vsem tem se Miloševići gotovo ni niti sanjalo! Za Beograd je Slovenija bila že preteklost! (Zato tako hiter konec operacije, ki mu je seveda botroval nepričakovano uspešen odpor Slovencev). Spoznanje, kako jih je Zagreb (Tudjman) nategnil, je moralo biti deprimirajoče. Zato je tudi prišlo do napada na Banske dvore tik pred potekom moratorija, 7. oktobra 1991, dokler je bila Hrvaška še notranja zadeva preostanka SFRJ! To je bila mešanica maščevanja iz obupa in poskusa prevzema oblasti v preostanku SFRJ.
Pričevanja Josipa Manolića (tudi knjiga Domovina i špijuni) dajejo slutiti, da je sam Tudjman, kot agent KOS-a, igral dvojno igro. Morebiti bi se moral – potem, ko je vodstvo SFRJ namestil na ciljno točko – sam umakniti – a je “umaknil” vse tri koga drugega.