Je že tako, da kadarkoli v katerikoli zaprašeni, zapajčevinjeni kot vtakneš nos, vate zasmrdi ogabni, zločinski primitivizem “narodnih buditeljev in rešiteljev”, katerih najbolj zgodnji: v drugi polovici 19. stoletja, so le skrbno uničevali vse dostopne priče in dokaze naše tisočletne zgodbe in veličine, bolj novejši so pa za povrh še kolikor mogoče pripadnikov starega evropskega ljudstva na hitro pomorili in ostanke razmetali po dotlej prijazni, krasni domači zemlji. Da ta nadvse strokovna/sofisticirana odreševalska/osvoboditeljska dejavnost ni bila slučaj, marveč je šlo za skrbno pripravljano (“a”, ni napaka!) kontinuirano delovanje, ki se je manifestiralo na mnoge načine: sistematično ropanje in požiganje spomenikov preteklosti, gradov z umetninami in arhivi, cerkva, prodaja “pod roko” arhiva brez primere na Planetu: najstarejše filharmonije (Academia philharmonicorum, 1701) na svetu če za hip zanemarimo uničevanje “žive (intelektualne) sile” (da bo kakšen prepotenten obramboslovec lažje razumel …), ukinitev “klasičnega” izobraževanja itd. brez konca, pove npr. kak slučajno najdeni odlomek iz omenjenega zaprašenega, zapajčevinjenega kota. Tale stran se prikaže, če površno in na hitro odpreš knjigo Vlada Valenčiča, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. (1989):
Opisan je špetir o poimenovanju mestne ulice po znamenitem, predvsem pa temeljitem opisovalcu Trubarja in njegovega dela.
VELIKI HRIBAR, PANSLOVANSKI PODTAKNJENEC, IZDELAN IN NAPHAN NA ČEŠKEM, JE PREPREČIL POIMENOVANJE, KER “JE ELZE PISAL V NEMŠKEM JEZIKU …
In tako je šlo ves čas – najprej jezikovno, potem širše kulturno, potem etnično, pa gospodarsko in nazadnje tudi fizično (Cankar 1918: Reci danes v Ljubljani da si Slovenec, pa boš tepen – no, sam je bil enkrat in to za vedno …). Z “osamosvojitvijo” so zlikovci – tako kaže – “posel” dokončali. Od slovenskih dežel/držav, njih zveze, pravno veljavno razglašene 31. 10. 1918 in 26. 6. 1991 osamosvojene od SFRJ ni in ne bo ostalo nič. Še smrdeli bodo le zlikovci, ki so delo dokončali.