Državna meja Republike Slovenije in izjava predsednika Vučića na Pantovčaku
Vsa mizerija klike, ki je po prevratu leta 1918 uzurpirala parlament Vojvodine Krajnske in ima odtlej v rokah vse vzvode odločanja na državni ravni v slovenskih deželah, se je dne 12. 2. 2018 znašla v bleščavi reflektorjev na tiskovki predsednika Srbije in predsednice Hrvatske po pogovorih na Pantovčaku v Zagrebu.
Predsednik Srbije Aleksander Vučić je taksativno nanizal vprašanja, o katerih je tekel pogovor. Med ostalim je v zadevi državne meje povedal:
“Hrvatska se poziva na svoje katastarske knjige, Srbija se poziva na zakon, i smatram, da je zakon snažniji pravni akt od katastarskih knjiga bilo koje države odnosno federalne jedinice bivše države.”
S to kratko izjavo je matiral slovenske “strokovnjake”, ki so v sporu o poteku državne meje ravnali podobno, kot bi obravnavali ločitev zakona med Lojzko in Mirkotom, zakon sta pa dejansko sklenila Tončka in Sandi.
Izjava predsednika Srbije je toliko bolj pomembna, kolikor je kratka. V nekaj besedah pove vso resnico tako o slovenskih “strokovnjakih” za vsako pravo, kot tudi o dejanskem stanju stvari.
Natančno je opredeljeno, kdo je sestavil državo, ki je z odhodom Slovenije razpadla. Kaj so države – subjekti internacionalnega prava, in kaj so federalne enote socialistične federacije.
V luči Vučičeve izjave še bolj izstopa jasno izražen sklep arbitražnega tribunala, ki je odločal o poteku meje in je odločno pometel z notranjimi jugoslovanskimi in revolucionarnimi dokumenti, ko se je na njegovi mizi znašel odsek tkim. Rapalske meje. A ta košček neke krakotrajne državne meje (“zakon” v Vučićevi izjavi) je edino, kar so uspeli slovenski mojstri omeniti v arbitražnem memorandumu. Ignorirali so pa sistematično vsa zakonita dejstva, vso državno mejo slovenskih dežel z Ogrsko, s katerimi so slovenske dežele pod imenom ZEMLJE države SHS “sklenile zakon s Kraljevino Srbijo”…
Zaradi bistvenih kršitev postopka in popolnoma napačno ugotovljenega dejanskega stanja je aktualna arbitražna razsodba tako ali tako nična (null and void), povrhu vsega pa tribunal sploh ni odločal o poteku DRŽAVNE meje (obstoječe!) marveč o znotraj jugoslovanski upravni razmejitvi “med fedralnima jedinicama”, kar sploh ni in ne more biti zadeva slovenske osamosvojitve. Iz “svetega zakona, sklenjenega med slovenskimi deželami in Kraljevino Srbijo” pač ne moreta izstopiti “jugoslovanski federalni jedinici”. Vsak “zakon” – tudi tak – daleč presega pomen neke “katastarske knjige”.
“Osamosvajanje” ostalih jugoslovanskih “federalnih jedinic”, ki v “jugoslovanski sveti zakon” niso vstopile kot “ženini in neveste” – torej svoje lastne državne pravne subjektivitete, državnega teritorija in državnih meja niso imele – pa je moralo dobiti svoj poseben pravni okvir, v katerega sodi tudi slovito Badinterjevo “mnenje” o “republiških mejah, ki postanejo državne”! A te “republiške” meje v nobenem primeru ne morejo povoziti obstoječih državnih meja. (npr. državnih meja slovenskih dežel!)
V luči izjave predsednika Srbije šlamastika slovenske “osamosvojitven in arbitražne stroke” ni več zadeva za zgodovinarje, marveč za pravnike, politike in – še posebej – kriminaliste.
– Izjava predsednika Vučića na Pantovčaku po pogovorih s Kolindo Grabar Kitarović:
“… Hrvatska se sklicuje na svoje katastrske knjige, Srbija se sklicuje na zakon. Zakon je snažniji pravni akt od katastarskih knjiga bilo koje države odn. federalnih jedinica bivše države.”
https://www.youtube.com/watch?v=cCTqB7f8Ykg